Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se toženki prepove razpolagati s sredstvi na bančnem računu, v sefu banke ter s sredstvi toženke na bančnem računu njene hčerke.
Zoper tak sklep se tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov ter navajal, da je izkazal, da toženka v Republiki Sloveniji nima prihodkov ter njeno edino premoženje predstavljajo sredstva za katere je zahteval začasno odredbo. V kolikor terjatev tožnika ne bo zavarovana z začasno odredbo, jo bo moral uveljavljati izven Evropske Unije (v Ukrajini), kar pa pomeni za tožnika brez dvoma nesorazmeren napor in stroške.
Višje sodišče je s sklepom opr.št. II Cp 901/2021 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijan sklep.
Sledilo je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal obstoj svoje denarne terjatve do toženke v višini 906.415,00 evrov na podlagi sklenjene posojilne pogodbe oziroma dejansko nakazanih denarnih zneskov. Tožnik pa ni uspel izkazati obstoja subjektivne in konkretne nevarnosti odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem. Tako po presoji sodišča prve stopnje, kot pritožbenega sodišča, tožnik ni uspel izkazati zakonskih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.
Tožnik ni navedel, v kakšnem smislu predstavlja zaprtje in odprtje novega transakcijskega računa nevarnost dolžnikovega razpolaganja. Njegove posplošene navedbe, da toženka s prenosi na drug transakcijski račun skriva premoženje in prenaša sredstva na drug bančni račun, v sef in na bančni račun hčerke, pa ne zadostujejo za izdajo začasne odredbe. Takšne navedbe ne izkazujejo konkretne subjektivne nevarnosti, da bo prav zaradi teh ravnanj toženke uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
Višje sodišče je poudarilo, da odprtje drugega bančnega računa in prenos sredstev na nov bančni račun samo po sebi še ne izkazuje obstoja subjektivne konkretne nevarnosti. Gre le za prenos obstoječih sredstev na drug transakcijski račun, odprt pri drugem ponudniku plačilnih storitev na območju Republike Slovenije. Pri tem niti ne pride do spremembe oblike ali količine premoženja, takšnega ravnanja pa tudi ni mogoče opredeliti kot skrivanje premoženja. Smiselno enako je tudi v primeru odprtja in prenosa sredstev v sef banke, kjer gre le za spremembo elektronsko knjiženega denarja v dejansko fizično gotovinsko obliko.
Prenos sredstev dolžnika na bančni račun tretje osebe bi lahko izkazovalo določeno stopnjo nevarnosti odtujevanja ali skrivanja premoženja. Vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da takšnih okoliščin tožnik ni uspel izkazati, niti jih ni zatrjeval. Zgolj posplošeno je navajal, da je toženka prenesla sredstva na bančni račun hčerke. Pri tem podrobneje ne konkretizira, kakšen del sredstev naj bi toženka prenesla na bančni račun hčerke in morebitnih dodatnih okoliščin, ki bi verjetno izkazovale, da prav konkretno ravnanje toženke predstavlja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve kasneje precej otežena ali onemogočena.
Višje sodišče je prav tako mnenja, da se lahko tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in prepoved razpolaganja s sredstvi na računu toženke razume, kot da toženka že na svojem bančnem računu razpolaga z dovolj sredstvi za zavarovanje celotne terjatve. Iz konkretnega predloga in trditev tožnika ni jasno, v kakšni višini toženka sploh razpolaga s sredstvi na bančnem računu, sefu in računu hčerke. Prav tako je predlagal prepoved razpolaganja s sredstvi toženke v višini celotne terjatve na vsakem posameznem zavarovalnem sredstvu, do česar tožnik vsekakor ne more biti upravičen, saj bi z ugoditvijo predlogu imel zavarovan kar trikratnik zneska višine verjetno izkazane denarne terjatve. Iz predloga torej ni jasno, s kakšnimi sredstvi naj bi razpolagala toženka s posameznimi prenosi, kar je bistveno za ugotavljanje subjektivne nevarnosti. S takšnimi nejasnimi in splošnimi navedbami tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena.
Pritožbeno sodišče je kot napačno označilo tudi razumevanje tožnika, da sodišče prve stopnje ni izdalo predlagane začasne odredbe prepovedi razpolaganja s sredstvi na bančnem računu hčerke toženke iz razloga, ker gre za bančni račun hčerke in ne toženke. Skladno s sodno prakso je mogoče doseči zavarovanje dolžnikovih sredstev, ki jih je ta prenesel na tuj račun, vendar to ni bil razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe, ampak neuspeh tožnika izkazati obstoj subjektivne nevarnosti na strani dolžnice. Na podlagi nekonkretiziranih in posplošenih trditev ter ob odsotnosti predložitve ustreznih dokazil ali podanih ustreznih dokaznih predlogov, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zaključilo, da tožnik z verjetnostjo ni izkazal obstoja nevarnosti, da bo zaradi toženkinega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.
Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe in pritožbi navaja, da ima toženka edino premoženje v Sloveniji. Iz predloga hkrati izhaja, da ima toženka v Sloveniji dovolj sredstev za poplačilo celotne terjatve. Zato ne drži, da bo morala biti v konkretnem primeru terjatev uveljavljena v tujini, saj ima toženka očitno dovolj sredstev za poplačilo terjatve že v Sloveniji, po trditvah tožnika pa v tujini sploh nima nobenega premoženja, zato iz pritožbenih navedb niti ni jasno, zakaj bi terjatev morala biti uveljavljena v tujini. Ker torej obstajajo pogoji za uveljavitev terjatve v Sloveniji in ne tudi v tujini, je po mnenju višjega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni izkazan pogoj nevarnosti po četrtem odstavku 270. člena > Zakona o izvršbi in zavarovanju, da bo terjatev uveljavljena v tujini.
Iz zgoraj navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
