Pojasnilna dolžnost zdravnika v sodni praksi

Pogodba o zdravstvenih storitvah je v pravni teoriji in v sodni praksi načeloma opredeljena kot podjemna pogodba in predstavlja podlago za določitev obveznosti in pravic pacienta ter zdravnika.

Pacientova pogodbena obveznost je v prvi vrsti plačilo opravljene storitve, ki jo opravi sam ali preko sklada zdravstvenega zavarovanja, zdravnikova obveznost pa izpolnitev dogovorjene zdravstvene storitve. Zdravnikova obveznost je opredeljena kot obligacija prizadevanja. Zdravnik bo pri opravljanju zdravstvenih storitev ravnal z vso potrebno skrbnostjo, ki jo od njega zahteva stroka, vendar pa ne odgovarja za to, da bo pacientovo zdravje tudi dejansko izboljšano.

Ali bo zdravljenje uspešno, je odvisno od pacientovih osebnih lastnosti in okoliščin, zaradi česar se zdravnik ne more zavezati k dosegu rezultata, to je ozdravitvi pacienta, temveč lahko zdravnik le prevzame obveznost, da si bo v skladu s pravili stroke ozdravitev prizadeval doseči. Veliko avtorjev se zato zavzema, da je pogodba o opravljanju zdravstvenih storitev mandatna pogodba, in ne podjemna pogodba. Takšnemu stališču bi lahko pritrdili, še posebej če upoštevamo, da razmerje med zdravnikom in pacientom temelji na zaupanju, zdravnik pa naj bi storitev opravil osebno.

Drugačno stališče pa je zavzelo Vrhovno sodišče v Sodbi opr. št. II Ips 148/2017, in sicer da pogodba o izvajanju zdravstvenih storitev ni niti podjemna pogodba niti mandatna pogodba, temveč pogodba sui generis.

Odškodninska odgovornost izvajalca zdravstvene dejavnosti je lahko podana, bodisi ko je poslabšanje pacientovega zdravja posledica medicinske napake zaradi strokovno nepravilnega ravnanja medicinskega delavca bodisi ko je ravnanje medicinskega delavca sicer strokovno pravilno (lege artis), vendar pa pacient v poseg oziroma zdravstveno obravnavo predhodno ni privolil oziroma njegova privolitev ni bila informirana zaradi nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti.

Zdravnikova obveznost torej ne zajema le strokovno pravilno opravljenega medicinskega posega, temveč tudi opravljeno pojasnilno dolžnost. Pojasnilna dolžnost naj zajema pojasnilo tveganja, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo diagnoze. Pacientova privolitev v medicinski poseg je lahko veljavna le, če je pojasnilna dolžnost pravilno opravljena.

Ker je izpolnitev pojasnilne dolžnosti ena izmed zdravnikovih glavnih obveznosti, se je v praksi in teoriji dolgo pojavljalo vprašanje, ali je izpolnitev pojasnilne dolžnosti pogoj za veljavno sklenitev zdravstvene pogodbe. Ko pojasnilna dolžnost ne bi bila pravilno izpolnjena, bi pa bila pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, odškodninska odgovornost zdravnika in zdravstvene ustanove ne bi bila več opredeljena kot pogodbena, temveč kot deliktna (neposlovna) odškodninska odgovornost. Brez pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti tudi pacientova privolitev v medicinski poseg ne bi bila veljavna, zaradi česar tudi pogodba o opravljanju zdravstvenih storitev ni veljavno sklenjena.

Ločevanje med poslovno in neposlovno odškodninsko odgovornostjo ni nepomembno, saj pri poslovni odškodninski odgovornosti velja splošni petletni zastaralni rok, pri neposlovni pa triletni.

Razlika se pojavi tudi pri razbremenitvi odškodninske odgovornosti. Tako velja, da se pri neposlovni odškodninski odgovornosti zdravnik (oziroma zdravstvena ustanova) lahko razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri poslovni odškodninski odgovornosti pa veljajo strožji pogoji za razbremenitev odškodninske odgovornosti, in sicer se lahko zdravnik (oziroma zdravstvena ustanova) svoje odgovornosti razbremeni le, če dokaže, da svojih pogodbenih obveznosti ni mogel izpolniti pravočasno zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki se jih ni dalo preprečiti, odpraviti ali se jim izogniti.

Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da pravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti ni pogoj za veljavno sklenitev zdravstvene pogodbe. Bistvo pravilne izpolnitve pojasnilne dolžnosti je le, da se zaščiti pacientova pravica do ozaveščene privolitve v določen zdravstveni poseg oziroma opravljeno storitev, ki se bo izvedla v okviru izpolnjevanja pogodbenih obveznostih po že sklenjeni pogodbi. Glede trenutka sklenitve zdravstvene pogodbe pa je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je pogodba sklenjena v trenutku, ko se pacient zglasi pri zdravniku, ta pa začne izvajati ukrepe, ki bi jih bilo možno opredeliti kot izvajanje zdravstvene dejavnosti v širšem smislu.

Pacient ima pravico, da se odloča o samem sebi ter o medicinskih posegih in zdravljenju. Ta pravica je lahko zagotovljena le v primeru, da je pacient ustrezno informiran o vseh pravno relevantnih dejstvih v zvezi s posegom in zdravljenjem.

Na podlagi Zakona o pacientovih pravicah ima pacient pravico, da je zaradi uresničevanja pravice o samostojnem zdravljenju in pravice do sodelovanja v procesu zdravljenja obveščen:

- o zdravstvenem stanju, verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ali poškodbe,

- o verjetnostih uspeha ter pričakovanih koristi predlaganega posega ali zdravljenja,

- o možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah ter

- o posledicah opustitve posega oziroma zdravljenja.

Pacient ima pravico, da je obveščen tudi o drugih možnostih zdravljenja ter postopkih in načinih zdravljenja, ki v Sloveniji niso dosegljivi. Prav tako ima pacient pravico, da se ga sproti obvešča o poteku zdravljenja in o rezultatu zdravljenja.

Zakon zelo jasno določa, da mora potrebna pojasnila v zgoraj navedenem obsegu dati zdravnik, odgovoren za zdravljenje (izjemoma je dopustno, da pojasnilno dolžnost opravi zdravnik, ki ne bo sodeloval pri zdravljenju oziroma posegu, je pa za takšen poseg usposobljen), in sicer neposredno, obzirno in na pacientu razumljiv način, tako da ima ta tudi možnost zastaviti morebitna vprašanja. Pri dajanju pojasnila naj se upošteva pacientova individualna sposobnost sprejemanja informacij, pojasnilo pa naj bo dano v celoti in pravočasno.

Za operativni ali drug medicinski poseg, ki je povezan z večjim tveganjem, morajo biti dana tako ustna kot tudi pisna pojasnila. Tudi v tem primeru velja, da pojasnilno dolžnost opravi zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, sicer pa drug zdravnik, ki je usposobljen za poseg, ki bo opravljen.

Načeloma velja, da manj ko je poseg nujen, večja naj bosta obseg pojasnilne dolžnosti in podrobnost pojasnila. Pojavlja se namreč dilema, ali ne bi pretirano nazorno in podrobno opisovanje vseh možnih posledic pacienta odvrnilo od posega, kljub temu da je poseg zanj nujen.

Nadaljevanje članka za naročnike >> Zatler Nikita: Pojasnilna dolžnost zdravnika v sodni praksi >> ali na portalu Pravna praksa, št. 24-25, 2021

>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.