Tožnik je avgusta A-ju izročil 15.500 EUR kot posojilo, misleč da pogodbo sklepa z B-jem, saj se je A. predstavil z B-jevo osebno izkaznico in za vračilo posojila zastavil nepremičnino v B-jevi lasti.
A. je do lažne osebne izkaznice prišel tako, da se je na upravni enoti izkazal z veljavnim potnim listom B. in naročil izdelavo osebne izkaznice na ime slednjega, češ da jo je izgubil. Za to je uporabil lastne fotografije. Uradnica C. je sporno osebno izkaznico izdala kljub očitni razliki v videzu med A in B. Tako izdana osebna izkaznica je bila kasneje izrečena za nično, A. je bil pravnomočno) obsojen za kaznivo dejanje goljufije na škodo tožnika in za zlorabo identitete, vendar pa denarja tožniku, razen 250 EUR, ni vrnil.
Na podlagi tega je sodišče prve stopnje toženki – upravni enoti oziroma natančneje, Republiki Sloveniji naložilo, da tožniku plača vtoževan denarni znesek z zamudnimi obrestmi. Toženka se je zoper sodbo pritožila ter navedla, je de tožnika ogoljufal A., ki je ogoljufal tudi državo oz. njeno delavko – uradnico C. Dodaja, da je C. ravnala ustrezno, saj je identiteto prosilca preverila z veljavnim potnim listom, ki ga je A. posedoval na ime B. in tega preverila v bazi podatkov.
O pritožbi je odločalo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. II Cp 1793/2020.
Odškodninska odgovornost države je določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije tako, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem svoje službe s svojim protipravnim ravnanjem stori državni organ. V odsotnosti posebne zakonske ureditev za tovrstne obveznosti države se analogno uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava, kot jih določa Obligacijski zakonik (OZ). Ta določa: Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena). Škodljivo ravnanje mora biti nedopustno (protipravno), obsega pa storitve in opustitve. Ker so v predmetni zadevi toženki očitali opustitev, je začetno vprašanje, ali je obstajalo pravno pravilo, ki je določalo, kako mora toženka (njena uradnica) ravnati.
Postopek pri izdaji osebne izkaznice predpisuje Zakon o osebni izkaznici (ZOIzk-1) v IV. poglavju. Med drugim je določeno, da pooblaščena oseba organa, pristojnega za izdajo osebne izkaznice, ob vložitvi vloge preveri istovetnost državljana [...]. Istovetnost se lahko preveri tudi z vpogledom v uradne evidence. K vlogi za izdajo osebne izkaznice mora državljan priložiti fotografijo predpisane velikosti, ki kaže njegovo pravo podobo (četrti odstavek 13. člena ZOIzk-1).
Sodišče je dodatno poudarilo tudi, da je ravnanje državnih uradnikov, za katere država (odškodninsko) odgovarja, protipravno, če ni v skladu s pravom ali če opustijo izvajanje javne oblasti in nadzora. Vsaka protipravnost ali opustitev še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Ta je podana le, če gre za protipravnost ali opustitev, ki je huda, jasna, očitna, nedopustna in brez razloga (tim. kvalificirana protipravnost) – v nasprotnem primeru bi namreč bilo izvajanje javne oblasti preveč paralizirano.
Sodišče je potrdilo nesporno dejstvo, da je med videzom A. in B. razlika, ki je ni mogoče spregledati, vendar pa zgolj neukrepanje uradnice ob precejšnji razliki med videzom prosilca in fotografijami starih dokumentov ne pomeni tako nerazumnega ravnanja oz. odstopanja od ustaljenih metod dela, ki bi pomenile protipravno ravnanje te uslužbenke. Splošno je znano gerontološko dejstvo, kar je toženka v svojo obrambo trdila in tožnik tega tudi ni zanikal, da se videz ljudi s potekom časa precej spreminja. Tako bo prej pravilo kot izjema, da bo tudi pravi prosilec za nov osebni dokument videti precej drugače, kot ga izkazujejo njegove prejšnje fotografije. K temu lahko dodatno pripomore precej dejavnikov, pri moških zlasti brada, brki, izguba las, sicer pa tudi njihova barva, dolžina, nošenje očal, izguba ali povečanje telesne teže, bolezenske spremembe videza itd. Tako A. kot B. sta moška srednjih let s precej ovalno obliko glave in brez posebnosti, kot so znamenja, brazgotine ali nenavadno izrazite poteze. Razlika med njunima videzoma je sicer res očitna, a najprej zato, ker ima B. na fotografijah brke in brado, medtem ko je bil A. gladko obrit, nosil pa je očala. Ta razlika njuno siceršnjo nepodobnost v bistvu prej zabriše kot poudari.
Sodišče poudari, da je toženkina uradnica ravnala tako, kot veleva ZOIzk-1 (identiteto je preverila z veljavnim potnim listom). Nobene posebej predpisane dolžnosti ni zanemarila, saj ni imela nobenega navodila, da ob znatnih razlikah v videzu še dodatno ukrepa na poseben način (npr. s primerjanjem barve oči, prstnim odtisom, biometrijo, ipd.). Da pa bi razlika v videzu ne le bila očitna, pač pa tako drastična, da bi govorila sama zase, ni izkazano, saj ni šlo npr. za predstavnika druge rase ali spola. Toženkini uslužbenki je mogoče očitati, da ni detektirala prevare, a to je „modrost, rojena po dogodku“, v času prevare pa uslužbenka sama od sebe ni ničesar predpisanega zanemarila. Kvalificirana protipravnost v njenem ravnanju zato po oceni večine senata ni podana.
Višje sodišče je nadalje ugotovilo tudi, da med morebitno nedopustno opustitvijo toženkine uradnice in tožnikove škode ni pravno relevantne vzročne zveze. O slednji bi govorili, kadar mislimo na zvezo med dogodkom, ki je zanj stranka odgovorna, in posledicami tega dogodka, ki pomenijo škodo. Čeprav je A. nasproti tožniku nastopal s ponarejeno osebno izkaznico, pa ni mogoče trditi, da brez osebne izkaznice do škode ne bi prišlo.
Sodišče je poudarilo, da je namen izdaje osebne izkaznice po ZOIzk-1 v izkazovanju istovetnosti oseb in ne neposredno v preprečevanju goljufij, pri katerih niti ni znak kaznivega dejanja, da se oseba predstavi z lažno identiteto. Prav tako pa tožnikova izročitev denarja A. ni adekvatna napaki uradnice pri izdaji osebnega dokumenta. Ni mogoče trditi, da bi taka napaka praviloma, po rednem teku stvari vodila do takšnih goljufij. Na tožnika ob spornem ravnanju po nobenem kriteriju sploh ni bilo mogoče pomisliti.
Sodišče zaključuje, da je skoraj vedno tako, da je škoda posledica več dejavnikov, ki delujejo istočasno, ali pa v časovnem zaporedju - in ki imajo tudi različen pomen in različno težo oziroma različno stopnjo usodnosti (vpliva) glede nastanka škodne posledice. Nekateri dejavniki so neposredni, odločilni, drugi so po svoji dejanski naravi samo okoliščine, ki ustvarjajo ugodne razmere za škodljivo delovanje neposrednih (glavnih, odločilnih) vzrokov. V prvem primeru govorimo o vzrokih, v drugem o pogojih. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kot odločilno štelo, da je sporna osebna izkaznica omogočila goljufijo, pogoj štelo za pravno pomemben, odločilen vzrok. Pogoj pa je lahko pravno relevanten vzrok samo, če ga na to raven povzdigne pravna norma - in s tem umetno vzpostavi vzročno zvezo. Gre za oceno, pri kateri je treba upoštevati življenjske izkušnje o tem, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari. Že zgoraj je bilo nakazano, da vsak pogoj, ki se je ex post izkazal za pomembnega v dejanskem poteku dogodkov, ex ante pa konkretno dejanje ni bilo predvidljivo (in preprečljivo), ne vodi do vzpostavitve relevantne vzročne zveze in posledično do odškodninske obveznosti. Za izvrševanje kaznivih dejanj, kakršnih se je lotil A., ta pogoj (lažna osebna izkaznica) ni bil niti nujen niti zadosten.
Sodišče je zaključilo, da toženka ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku, zato je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
