Pri presoji, ali je pri izjavi o dejstvih, ki žalijo čast in dobro ime, izključena protipravnost, je treba pri tehtanju dobrin in interesov upoštevati njihovo resničnost oziroma neresničnost in načeloma ni upravičenega varstva interesov za izjavljanje dejstev, ki ne držijo, zlasti če storilec ve za neresničnost svoje izjave.
Okrožno sodišče v Murski Soboti je obdolženega B.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta.
Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženec z laično pritožbo, v kateri se je zavzemal za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ga oprosti očitka po obtožbi.
Višje sodišče v Mariboru je s sodbo opr. št. II Kp 65356/2019 z dne 25.03.2021 ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, saj je nižje sodišče v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno ocenilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca ter zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.
Očitano kaznivo dejanje se nanaša na kaznivo dejanje razžalitve, ki ga je obdolženec opravil z objavo na Facebook-u, kjer je zapisal, da je zasebni tožilcec brutalni morilec mačk in psov. Obdolženi je v pritožbi navedel, da spornega zapisa ni zapisal on, temveč druga oseba - G.O. Že nižje sodišče je obrazložilo, zakaj temu ni verjeti, s takšno oceno pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Za profilom G.O. na Facebook-u se namreč skriva obdolženec, ki je tudi zapisal žaljivo izjavo, takšna ugotovitev pa ima podlago v izvedenih dokazih, predvsem v vsebini in objavah predmetnega profila ter tudi izpovedbah zasebnega tožilca in prič. Slednji so namreč skladno izpovedali, da je ta profil uporabljal obdolženec in da osebe z imenom G.O. niso nikoli srečale, kot to zatrjuje obdolženec. Poleg tega je obdolženec v svojem zagovoru sam navajal, da je uporabljal ta profil, pri čemer pa razen pavšalnih navedb, da se G.O. nahaja v tujini in je nedosegljiv, ni ponudil niti enega samega dokaza, ki bi izkazoval obstoj osebe s tem imenom, čeprav naj bi bila dobra prijatelja in v rednem kontaktu ter je za pridobitev takega dokaza imel več kot dovolj časa. Na profilu tudi ni niti ene fotografije te osebe. Kolikor bi ta oseba resnično obstaja, bi bila objavljena vsaj kakšna njegova fotografija, medtem ko je na profilu zaslediti več fotografij obdolženca, na katerih je označen kot G.O.. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je njegov zagovor v zvezi z obstojem te osebe nelogičen in sam s seboj v nasprotju, saj obdolženec trdi, da naj bi zapisane sporne besede G.O. slišal neposredno iz ust zasebnega tožilca, ko naj bi bil z obdolžencem v navezi preko aplikacije "WeeChat," nato pa pove, da G.O. nima telefona, drugič pove, da ga je klical iz neke druge številke, tretjič pa da ima telefon, a je nedosegljiv, mogoče pa ima kak drug aparat ali tablico. Glede na to, da naj bi bila v kontaktu preko raznih spletnih aplikacij za pogovore, tako pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da obdolženec ne bi mogel obstoja te osebe dokazati s pomočjo sodobne tehnologije, namesto tega pa je obdolženec ponudil več izgovorov, zakaj z njim ne more stopiti v kontakt. V zvezi s tem je obdolženec v pritožbi celo navajal, da zaradi pandemije bolezni Covid-19 ne more poslati pisne izjave po pošti, ker so te zaprte, kar pa tudi ni logično, saj bi ta svojo izjavo poslal in s tem na ustrezen način svojo identiteto izkazal tudi preko spleta, če naj bi bilo to njuno glavno orodje za komunikacijo, kar bi bilo tudi hitreje, kot pa po navadni pošti. Glede na tako ugotovljene okoliščine in izvedene dokaze gre v obravnavnem primeru za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ta oseba ne obstaja in da profil z imenom G.O. uporablja obdolženec, ki je inkriminirano izjavo tudi zapisal, zato obdolženec s pritožbenimi izvajanji, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno, ne more uspeti.
Višje sodišče prav tako ni sledilo navedbam obdolženca, da zaslišani priči, ki sta sicer nečak in hči zasebnega tožilca, nista verodostojni. Gre za pavšalne pritožbene navedbe, ki predstavljajo zgolj obdolženčevo oceno. Višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče s tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj izpovedbam navedenih prič sledi in tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o njihovi resnicoljubnosti. Sicer pa je obdolženec imel možnost podati dokazne predloge v njegovo korist, česar ni izkoristil in zato s takimi dokazno nepodprtimi navedbami, da nihče noče pričati v njegovo korist, ne more uspeti.
Kot neutemeljeno je višje sodišče zavrnilo tudi pritožbeno navedbo, da je bila inkriminirana izjava objavljena v javno korist, da bi se ljudi opozorilo na nevarnost. Pri presoji, ali je pri izjavi o dejstvih, ki žalijo čast in dobro ime, izključena protipravnost, je treba pri tehtanju dobrin in interesov upoštevati njihovo resničnost oziroma neresničnost. Sodišče ugotavlja, da načeloma ni upravičenega varstva interesov za izjavljanje dejstev, ki ne držijo, zlasti če storilec ve za neresničnost svoje izjave. To, da se je obdolženec zavedal neresničnosti njegovih izjav, je sodišče s tehtnimi in prepričljivimi razlogi pojasnilo v izpodbijani sodbi, podlago za tak zaključek pa je imelo tako v izpovedbi zasebnega tožilca kot tudi zaslišanih prič. Zato je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da ni šlo za varstvo kakih upravičenih interesov, ampak izjava predstavlja negativno vrednostno sodbo, saj je zasebnega tožilca označil za brutalnega morilca mačk in psov. Pri razlagi, ali ima neka izjava žaljiv pomen, je namreč potrebno izhajati iz njene razlage, pri čemer je potrebno upoštevati tako besedilo izjave kot tudi vse prepoznavne spremljevalne okoliščine posameznega primera, vključno s pogovornim tonom v okolju prizadetih, krajevnimi in jezikovnimi posebnostmi ter družbenim okoljem, upoštevati pa je potrebno tudi razumevanje povprečnega prejemnika sporočila. Glede na to, da je obdolženec izjavo z žaljivo vsebino, za katero je vedel, da ni resnična, zapisal na spletnem portalu, dostopnemu širšemu krogu ljudi, ki so zasebnega tožilca poznali, posebej ob upoštevanju dejstva, da je zasebni tožilec lovec, pa ima vsebina inkriminirane izjave zanj nedvomno žaljiv pomen, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje, kot tako pa so jo nedvomno razumeli tudi tisti, ki so jo prebrali.
Višje sodišče je tako zaključilo, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1, pravilno je tudi ugotovilo, da je ravnal s krivdno obliko naklepa, kar je v izpodbijani sodbi vse tehtno in prepričljivo obrazložilo. In ker pritožba v preostalem delu ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
