Vrhovno sodišče je v preučitev prejelo zahtevo za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku glede protipravnega prometa z zdravili.
Nižji sodišči sta obsojenega spoznali za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu hkrati odvzeli zaseženo prepovedano drogo (30 tablet Flormidal, 15 tablet Helex, 3 tablete Buprenorfin Alkaloid-INT ter 80 tablet Flormidal), predmete, ki so bili uporabljeni za storitev kaznivega dejanja (GSM telefone Samsung, iPhone in Vico ter štiri SIM kartice) in protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 160,00 evrov.
V zahtevi za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve kazenskega zakonika je obsojenčev zagovornik navajal, da njegovo ravnanje ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, saj se mu očita prodaja substanc, ki se skladno s posebnimi predpisi uporabljajo kot zdravila, zdravila pa niso prepovedane droge. Tudi izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da gre pri tabletah, ki jih je obsojenec prodajal oziroma hranil, za zdravila.
Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti opozoril na določbe Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD), ki določa, da se za prepovedane droge res ne štejejo substance, ki se uporabljajo kot zdravila. Vendar pa mora biti izključitev substanc iz nabora prepovedanih drog definirana preko njihove uporabe, ki mora biti skladna s področnimi predpisi. Promet z zdravili ureja Zakon o zdravilih (ZZdr-2), ki v 14. členu ločuje med zdravili, za katera je potreben zdravniški recept, in tista, za katere ni potreben. Pri tem je dodal, da lahko zdravila, s katerimi je trgoval obsojenec, predpiše le zdravnik z licenco oziroma da zdravila Flormidal v centralnem registru zdravil sploh ni in jih zato ni dovoljeno ne predpisovati ne izdajati. Opozoril je, da obsojenec za predpisovanje in izdajanje zdravil ni bil pooblaščen, zato ni mogoče govoriti o tem, da je bila uporaba tablet skladna s predpisi.
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 20536/2019 z dne 14. maja 2021 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 izvrši, kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj ali zaradi prodaje ali dajanja v promet kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog. Proizvodnjo in promet prepovedanih drog ureja ZPPPD, ki določa tudi, kdaj je promet (vključno z njihovo prodajo) prepovedanih drog dovoljen. Ta določa, kdaj se prepovedane droge lahko proizvajajo, dajejo v promet in imajo v posesti za medicinske, veterinarske, učne in znanstveno-raziskovalne namene, pri čemer dovoljenje za opravljanje take dejavnosti izda minister na podlagi ocene letnih potreb. Teh pogojev obsojenec ni izpolnjeval, na kar sta utemeljeno opozorili že nižji sodišči.
ZPPPD v 6. členu določa tudi, kar je ključni argument zahteve za varstvo zakonitosti, da se za prepovedane droge ne štejejo substance, ki se v skladu s posebnimi predpisi uporabljajo kot zdravila. Pri tem pa za to, da promet s takim zdravilom ni protipraven, ne zadošča, da je nek proizvod definiran kot zdravilo, pač pa mora tisti, ki ga v promet spravlja, izpolnjevati zakonske pogoje za opravljanje prometa z zdravili. Promet z zdravili je v področni zakonodaji strogo reguliran. Zdravila se na podlagi 14. člena ZZdr-2 delijo na tista, ki se izdajajo samo na recept, in tista, za katere recept ni potreben. Zdravniški recept za predpisovanje zdravila lahko izda le zdravnik z licenco na podlagi zakona, ki ureja zdravniško službo (22. člen Pravilnika o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil za uporabo v humani medicini). Ne glede na to, ali gre za zdravila, ki se lahko izdajajo na recept ali brez njega, je tudi postopek izdaje zdravila urejen s področno zakonodajo. Zdravila, za katera je potreben recept, se lahko izdajajo le v lekarnah, druga pa tudi v specializiranih trgovinah (5. člen Pravilnika). Lekarniška dejavnost je regulirana z Zakonom o lekarniški dejavnosti (ZLD-1), izvajajo pa jo lahko le izvajalci, ki so pridobili dovoljenje za izvajanje lekarniške dejavnosti s strani ministrstva (prvi odstavek 25. člena ZLD-1). Regulirano je tudi delovanje specializiranih trgovin, ki morajo skladno s prvim odstavkom 127. člena ZZdr-2 od Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke pridobiti ustrezno dovoljenje.
Določba 6. člena ZPPPD ureja podlago za to, da se lahko nekatere substance, ki so razvrščene med prepovedane droge, na trgu legalno, ob spoštovanju področne zakonodaje, distribuirajo kot sestavina zdravil, ne dovoljuje pa prostega in neomejenega prometa zdravil, katerih sestavina so tudi prepovedane droge. Zgolj dejstvo, da je neka substanca sestavina zdravila, ki se lahko pod določenimi pogoji predpisuje ali izdaja pacientom, še ne pomeni, da je to dovoljeno vsakomur. Pogojev za promet z zdravili, ki so urejeni v ZZdr-2, ZLD-1 in Pravilniku obsojenec ni izpolnjeval. Način, na katerega je prodajal tablete in jih z namenom prodaje hranil, zato ni pomenil dovoljenega prometa z zdravili. Navedbe v zahtevi, da je šlo za prodajo zdravil, so za obstoj kaznivega dejanja nerelevantne.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
