Ureditev v članicah SE
Cepljenje spada med najpomembnejše civilizacijske in zdravstvene pridobitve človeškega razvoja. Raziskave Svetovne zdravstvene organizacije kažejo, da cepiva proti nalezljivim boleznim vsako leto rešijo skoraj tri milijone človeških življenj - pet vsako minuto. Pričakovana življenjska doba posameznika se je od začetkov množične uporabe cepiv podaljšala za 15-25 let. Cepljenje je zaradi svojih pozitivnih učinkov na človeško zdravje uveljavljeno kot preventivni zdravstveni ukrep v vseh državah sveta, in sicer proti najbolj nevarnim nalezljivim boleznim, kot so ošpice, mumps, tetanus, rdečke, hepatitis B, otroška paraliza, oslovski kašelj, davica, tuberkuloza, tifus, gripa, norice in rumena mrzlica.
Kljub temu pa morajo države pri izvajanju cepljenja upoštevati dejstvo, da posameznik ni objekt medicine, ampak pravni subjekt z jasno opredeljenimi pravicami, ki so jih pristojne oblasti dolžne varovati. Ta obveznost je še posebej izražena v primeru članic Sveta Evrope, ki so zanjo tudi mednarodnopravno odgovorne. Najpomembnejša pravna akta s tega področja sta Evropska konvencija o človekovih pravicah in Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino. Obe mednarodni pogodbi uokvirjata temeljno načelo prostovoljnosti zdravljenja, ki nalaga, da na posamezniku oz. zoper njega ni dopustno opravljati nobenih medicinskih posegov brez njegove veljavne privolitve. Pri otrocih je potrebna privolitev njihovih zakonitih zastopnikov. Oseba, ki sebe oz. svojega otroka ne želi podvreči določeni medicinski intervenciji, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih pravnih posledic. Vendar pa prepoved prisilnega zdravljenja ni absolutna. Izjeme so dopustne le v nujnih primerih in iz taksativno določenih razlogov. Ena od teh izjem je tudi obvezna imunizacija prebivalstva.
Upoštevajoč omenjeno mednarodnopravno regulativo in spoznanja medicinske znanosti, so članice SE v domačem pravu različno uredile vprašanje cepljenja oseb pod svojo jurisdikcijo.
V nekaterih je cepljenje proti nalezljivim boleznim zgolj priporočeno, medtem ko je v drugih predvideno kot zakonska obveznost.
Osemnajst držav je takih, ki odločitev o morebitnem cepljenju v popolnosti prepuščajo svobodni volji svojih državljanov. To so Avstrija, Ciper, Španija, Švedska, Islandija, Danska, Estonija, Finska, Irska, Litva, Luksemburg, Norveška, Nizozemska, Romunija, Grčija, Švica, Portugalska ter Združeno kraljestvo. V preostalih članicah SE je cepljenje obvezno. Omeniti velja, da je med države s priporočenim cepljenjem dolga leta spadala tudi Nemčija, kjer je bila pred kratkim uveljavljena splošna zakonska dolžnost imunizacije otrok proti ošpicam. Vendar so tudi med državami, ki poznajo obvezno cepljenje, razlike, in sicer tako glede števila nalezljivih bolezni, zoper katere je imunizacija obvezna, kot tudi glede kroga oseb, ki so zavezane k cepljenju.
Najbolj stroga ureditev velja v Latviji, ki določa obvezno cepljenje proti petnajstim nalezljivim boleznim. Sledijo ji Francija in Srbija z enajstimi ter Italija z desetimi obveznimi cepivi. Slovenija, Češka in Hrvaška predvidevajo obvezno cepljenje proti devetim nalezljivim boleznim. Med države z najmanj strogo ureditvijo spadata Malta, ki pozna obveznost cepljenja proti davici, tetanusu in otroški paralizi, ter Belgija, ki obvezno cepljenje nalaga le za otroško paralizo. Splošna obveznost cepljenja pa ne zajema povsod vseh starostnih kategorij prebivalstva. Medtem ko je omenjenim državam skupno to, da nalagajo obvezno imunizacijo otrok (in sicer v obdobju od drugega meseca do osemnajstega leta starosti), pa je cepljenje odraslih oseb oz. določenih rizičnih skupin prebivalstva (nosečnice, doječe matere, kronični bolniki) urejeno različno. Večinoma je cepljenje takih oseb zgolj priporočeno.
V nekaterih državah, kot so Hrvaška, Bolgarija, Poljska in Češka, so za starejše od osemnajst let predvideni obvezni obnovitveni odmerki cepiva proti določenim boleznim. Na Slovaškem je cepljenje proti gripi obvezno za osebe, ki bivajo v socialnovarstvenih zavodih, medtem ko je v Srbiji predvideno obvezno cepljenje nosečnic proti gripi in noricam.
Evropske ureditve že dolgo poznajo tudi obveznost cepljenja v povezavi z določenimi poklici in obvezna cepljenja, povezana s potovanjem v določene države. Slovenija, Finska, Francija in Nemčija določajo kot pogoj za opravljanje določenih poklicev v zdravstvu ter vzgoji in izobraževanju cepljenje proti tetanusu, ošpicam in hepatitisu B. Črna gora, Srbija in nekatere pokrajine v Italiji predvidevajo obvezno cepljenje zdravstvenih delavcev proti mumpsu, oslovskemu kašlju in sezonski gripi, medtem ko je na Portugalskem predpisano obvezno cepljenje medicinskega osebja proti davici. Italija pa je prva evropska država, ki je uvedla obvezno cepljenje zdravstvenega osebja tudi proti covidu-19.
Obvezno je tudi cepljenje oseb, ki potujejo na območja z visokim tveganjem za okužbo z določenimi nalezljivimi boleznimi, kot so davica, rumena mrzlica in meningokokni meningitis. Cepljenje proti rumeni mrzlici je tudi po slovenskih pravnih podlagah obvezno za vse potnike, ki potujejo na območja, kjer se bolezen pojavlja endemično (določene države Latinske Amerike).
Kaj je povedalo ESČP?
Preden preidemo na sodbo ESČP, velja spomniti, da so se najvišja sodišča mnogih evropskih držav v preteklosti že izrekala o skladnosti obveznega cepljenja z določbami notranjega (ustavnega) prava o spoštovanju človekovih pravic. Stališča ustavnih sodišč Italije, Madžarske, Francije, Srbije, Slovenije, Severne Makedonije, Moldavije, Slovaške in Češke lahko strnemo v zaključek, da obvezno cepljenje ni v nasprotju z ustavo, saj gre za odločitev, ki se giblje znotraj meja pristojnosti zakonodajne veje oblasti in ki se sprejema zaradi varovanja prebivalstva pred nevarnimi nalezljivimi boleznimi.
Kljub temu pa nasprotovanje obveznemu cepljenju ni usahnilo. V zadnjih letih opažamo celo naraščanje števila staršev, ki zavračajo obvezno cepljenje svojih otrok in zahtevajo uvedbo prostovoljne imunizacije. Najbolj odmeven evropski primer je vsekakor odločitev skupine čeških staršev, da preizkusijo skladnost nacionalne ureditve obveznega cepljenja z EKČP. V konkretnem primeru je bila sporna določba, ki nalaga denarne kazni za starše, ki brez utemeljenega razloga zavračajo cepljenje svojih otrok oz. prepoveduje sprejem necepljenih otrok v javne vrtce ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Danijel Igrec: Polje proste presoje pri ukrepu obveznega cepljenja >> ali na portalu Pravna praksa, št. 19, 2021
>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
