Članice so se o načrtih v zadnjih mesecih intenzivno usklajevale z Evropsko komisijo. Portugalska je svoj načrt že poslala komisiji, v Italiji mora še skozi parlament, v teh dneh naj bi postopoma sledile druge članice. Še ta teden naj bi to po napovedih storila tudi Slovenija.
Komisija bo prejete načrte formalno ocenila najpozneje v dveh mesecih po predložitvi, če bo kakšen zelo pomanjkljiv, pa to lahko vzame tudi več časa. V primeru pozitivne ocene jih bo komisija predala v presojo Svetu EU, torej predstavnikom članic. Ti bodo na koncu načrte potrdili, najpozneje v štirih tednih od prejema.
Za izvajanje instrumenta za okrevanje se bo Evropska komisija v imenu članic zadolžila na finančnem trgu. Pogoj za začetek zadolževanja pa je pravočasna ratifikacija sklepa o lastnih virih v vseh članicah. Slovenija je to storila med prvimi, in sicer konec letošnjega januarja. Če bo preostalih osem članic to storilo v naslednjih tednih, lahko države, katerih načrti za okrevanje bodo potrjeni, prva sredstva pričakujejo že poleti.
V igri milijarde evrov
V okviru instrumenta za okrevanje bo državam na voljo približno 312 milijard evrov nepovratnih sredstev in okoli 360 milijard evrov povratnih sredstev v obliki posojil. V okviru širšega sklada za okrevanje pa bo ta delitev 390 milijard evrov nepovratnih sredstev in 360 milijard evrov povratnih.
Razliko v višini nepovratnih sredstev predstavljajo poseben kohezijski instrument React-EU, sklad za pravičen prehod, ki bo namenjen financiranju prehoda rudarskih in industrijskih regij v okolju prijaznejše dejavnosti, in dodatna sredstva za razvoj podeželja.
Članice bodo ta sredstva lahko začele koristiti že letos, instrument pa bo deloval do leta 2026.
Sloveniji je, kot je razvidno iz letošnjega programa stabilnosti, ki opredeljuje javnofinančno politiko v naslednjih letih, iz instrumenta za okrevanje na voljo 1,8 milijarde nepovratnih sredstev in do 3,6 milijarde evrov povratnih sredstev.
Razvidno je tudi, da bo Slovenija za projekte in naložbe na področjih zelenega prehoda, digitalne preobrazbe, pametne, trajnostne in vključujoče rasti ter zdravstva in socialne varnosti vsaj na začetku izkoristila skoraj 1,2 milijarde evrov povratnih sredstev, ob tem pa še okoli 2,1 milijarde nepovratnih sredstev, pri čemer ji del sredstev pripada tudi iz širšega nabora instrumentov sklada za okrevanje.
Medtem ko v opoziciji vladi očitajo, da ne bo izkoristila vsega potenciala instrumenta za okrevanje, je državna sekretarka na vladni službi za razvoj in evropsko kohezijsko politiko Monika Kirbiš Rojs nedavno povedala, da si vlada ne upa zadolžiti države za celotno vsoto že takoj. V Bruslju sicer opozarjajo, da bodo članice, če bodo želele v prihodnje načrt spremeniti, to lahko storile v novih pogajanjih s komisijo, nato pa bo sledil nov postopek ocenjevanja in potrjevanja.
Vsaka članica bo upravičena do 13 odstotkov predfinanciranja. Če ne bi bilo mogoče pravočasno zagotoviti dovolj denarja za vse, bodo sredstva razdeljena bodisi po načelu pro rata bodisi po načelu, da bodo najprej na vrsti države z načrti, ki so bili najprej potrjeni.
Pristop drugačen kot pri kohezijski politiki
Poraba sredstev iz instrumenta za okrevanje ne bo temeljila na enakih podlagah, kot veljajo za kohezijsko politiko in druge finančne instrumente EU. Če so npr. v primeru kohezijske politike ukrepi, naložbe in programi za financiranje opredeljeni v posebnih programskih dokumentih, nato pa izplačila v veliki meri temeljijo na ustreznosti dokumentacije in utemeljevanju upravičenosti stroškov, je pri pripravi načrtov za okrevanje temeljno načelo, da morajo načrti temeljiti tako na reformah kot na naložbah, ki te spremljajo.
Države tako ne morejo zgolj opredeliti seznama naložb oz. želenih projektov, ne da bi pri tem opredelile reform. Te reforme v okviru načrtov predstavljajo mejnike. Gre npr. za sprejem zakonov ali strateških dokumentov ter uskladitev kakšnih pomembnih reformnih korakov s socialnimi partnerji. Ravno zato načrti za okrevanje tokrat nadomeščajo tudi nacionalne reformne programe.
Obenem pa morajo države navesti tudi kvantitativne cilje ter časovnico za njihovo doseganje. Cilji so npr. znižanje izpustov toplogrednih plinov, dvig deleža obnovljivih virov, delež pokritja države s širokopasovnimi povezavami, vključenost starejših v kakovostno dolgotrajno oskrbo, razširjenost zdravstvene oskrbe itd.
Iz teh dveh elementov nato izhajajo naložbe in projekti za uresničitev teh ciljev. Na izpolnjevanju mejnikov in ciljev bo temeljilo tudi izplačevanje sredstev. Dvakrat na leto bodo članice lahko dale zahtevke za izplačilo. Ker bo uredba o vzpostavitvi instrumenta za okrevanje in odpornost, ki je začela veljati februarja, veljala do konca 2026, bo zahtevkov lahko 11.
A to še ni vse, na kar so morale biti države pozorne pri pripravi načrtov. Po omenjeni uredbi se pričakuje, da bodo članice sledile smernicam glede zelenega prehoda, pri čemer naj bi odhodki za ta namen predstavljali 37 odstotkov odhodkov v okviru nacionalnih načrtov, glede digitalne preobrazbe (20 odstotkov vseh odhodkov), pa tudi priporočilom državi v okviru t. i. evropskega semestra oz. procesa usklajevanja ekonomskih in javnofinančnih politik na ravni EU.
Načrt mora biti tudi skladen z vsemi ostalimi strateškimi usmeritvami EU na področju podnebja in energije, digitalizacije idr. Pri prav vseh ukrepih, projektih in naložbah je treba slediti tudi načelu, da se ne škodi bistveno okoljskim ciljem EU.
Države morajo imeti oblikovane tudi lastne mehanizme nadzora. Če ti ne bodo delovali, pa jih bo lahko Evropska komisija nadgradila ali nadomestila. A osnovno načelo je, da morajo biti države sposobne same učinkovito nadzorovati porabo sredstev.
Odhodki v okviru načrta tudi ne smejo nadomeščati obstoječih javnih virov, ampak morajo biti dodatni. Ne sme se tako prek načrta financirati tekočih javnofinančnih stroškov, kot npr. plač v javnem sektorju. Spodbuja se uporaba in kombiniranje različnih finančnih virov EU, a dvojno financiranje enega ukrepa iz dveh virov je prepovedano. Države morajo tako premisliti, ali bodo neko naložbo oz. projekt financirale s kohezijskimi sredstvi ali v okviru instrumenta za okrevanje.
Priprava načrtov za države izziv
Vse te novosti so bile po pojasnilih Evropske komisije za večino članic precejšen izziv. Večina držav je tako načrt najprej razumela kot naložbeni seznam, zato so bile reformne spremembe zelo šibko zastopane. V tehničnih usklajevanjih s komisijo se je nato vsebina načrtov spreminjala.
Tudi predstavniki slovenske vlade so priznali, da so se na začetku morda zadeve res lotili v smeri, da so bolj razmišljali o projektih kot reformah. A na podlagi delovnih usklajevanj z Evropsko komisijo, ki so potekala vse od lanskega poletja, so ugotovili, da je potreben miselni preskok, in tudi pravila iz uredbe o instrumentu za okrevanje so zelo stroga, je npr. pojasnila državna sekretarka Kirbiš Rojsova.
Nastajajoči slovenski načrt za okrevanje je bil v zadnjih mesecih tarča številnih kritik, npr. da ni dovolj okoljsko naravnan, da ne naslavlja v zadostni meri razvojnih potreb Slovenije, da vsebuje premalo vlaganj v ljudi, da ni dovolj ambiciozen, da ne vključuje nujnih ukrepov za odgovor na ključne težave Slovenije in pa predvsem to, da postopek njegove priprave ni bil dovolj vključujoč.
Na vladni strani so te kritike zavračali, so pa v zadnjih dneh priznali, da je bil slovenski načrt v okviru stalnih usklajevanj z Evropsko komisijo zelo nadgrajen. Tudi nekateri projekti, ki so bili v javnosti na podlagi vsebine osnutka s konca 2020 prepoznani kot sporni, zdaj po vladnih zagotovilih niso več v dokumentu. Okoljski minister Andrej Vizjak je npr. v pogovoru za časnik Večer povedal, da je delež predvidenih odhodkov za zeleni prehod v zadnji različici pri 47 odstotkih.
Vsebina načrta bo objavljena po njegovi potrditvi na vladi. Dokument je kompleksen in obsega več sto strani, a na vladni službi za razvoj in kohezijsko politiko za javnost obljubljajo povzetek na okoli 20 straneh.
Ljubljana, 27. aprila (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
