Toženka je 18. januarja 2018 na svoji spletni strani in 19. januarja 2018 v časniku D. objavila članek, ki se je nanašal na tožnike (mater, očeta in sina). Tožniki v članku niso bili navedeni ne z imeni in priimki ne z inicialkami, a ob članku je bila objavljena fotografija njihove stanovanjske hiše. Tožniki so trdili, da je bilo z objavo nedopustno poseženo v njihovo zasebnost, čast in dobro ime, ter zahtevali umik članka in fotografije s spletne strani, prepoved bodočega objavljanja nepreverjenih podatkov iz osebnega in družinskega življenja tožnikov in fotografij v zvezi z dogodkom družinskega nasilja z dne 18. januarja 2018, ki ne pomenijo objektivnega poročanja o dogodku, in objavo sodbe, prva tožnica in drugi tožnik (mati in oče) pa tudi vsak po 4.000 evrov odškodnine.
Sodišče prve stopnje je toženki v zvezi z dogodkom z dne 18. januarja 2018 v bodoče prepovedalo objavo nepreverjenih podatkov iz osebnega in družinskega življenja tožnikov, s katerimi se neupravičeno posega v njihovo zasebnost in družinsko življenje, pri čemer je zahtevku prve tožnice in drugega tožnika ugodilo tudi glede prepovedi objave drugih osebnih podatkov in fotografij, ki bi omogočali njuno identifikacijo in neupravičeno posegali v njune osebnostne pravice. Prepovedni zahtevek tretjega tožnika, kot tudi zahtevek, da se v bodoče prepove objavo podatkov tožnikov, ki niso v neposredni zvezi z dogodkom družinskega nasilja in ne pomenijo objektivnega poročanja o tem dogodku, je sodišče zavrnilo. Toženki je naložilo objavo sodbe in plačilo odškodnine v višini 2.000,00 evrov prvi tožnici in drugemu tožniku, Zavrnilo je tudi zahtevo po umiku članka, ker je bil ta umaknjen že na podlagi začasne odredbe
Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, zoper takšno odločitev pa je toženka vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.
Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. II Ips 77/2020 z dne 3. marca 2021 poudarilo, da je jedro spora v obravnavani zadevi kolizija med pravicama tožnikov do časti in dobrega imena (varovana s 34. členom Ustave) in do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) na eni ter svobodo izražanja toženke (39. člen Ustave) na drugi strani. Pravica do osebnega dostojanstva in jamstvo nedotakljivosti osebnostnih pravic varujeta posameznikovo pravico, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je v očeh družbe pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti. Pravica do zasebnosti pa posamezniku jamči, da lahko živi, kot si želi, stran od neželene javne pozornosti, ter do določene mere varuje tudi pravico vzpostaviti in razvijati odnose z drugimi ljudmi, pomembne za razvoj in uresničitev posameznikove osebnosti, zlasti na čustvenem področju. Zajema varstvo vseh zasebnih informacij, za katere lahko posamezniki legitimno pričakujejo, da ne bodo objavljene brez njihovega soglasja. Pravica do spoštovanja zasebnega življenja in drugih osebnostnih pravic je na evropski ravni varovana z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).
Pravico do svobode izražanja Ustava varuje v 39. členu, na evropski ravni pa jo zagotavlja 10. člen EKČP. Gre za pravico, ki je temeljnega pomena za obstoj svobodne, demokratične družbe ter nujen pogoj za njen nadaljnji razvoj. V okviru svobode izražanja sta posebej varovani svoboda tiska in novinarskega izražanja, ki imata pri tehtanju interesov posebno težo. Mediji imajo namreč v demokratični družbi ključno vlogo javnih čuvajev in s tem dolžnost širjenja informacij o zadevah v javnem interesu. Novinarji morajo pri tem upoštevati vpliv informacij, ki jih nameravajo objaviti, na osebe, na katere se nanašajo. Sodišče je poudarilo, da je treba razlikovati med objavo dejstev o osebah javnega življenja, ki lahko prispevajo k razpravi v javnem interesu, ter poročanjem o podrobnostih iz zasebnega življenja posameznikov, ki te naloge ne izpolnjuje. Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti po podrobnostih iz zasebnega življenja drugih ali celo že(l)jo bralcev po senzacionalizmu.
V zvezi z vprašanjem, do kod sega meja dopustnega poročanja medijev o storjenih kaznivih dejanjih, sodišče ugotavlja, da je poročanje o kriminaliteti v javnem interesu, saj se na ta način uresničuje odvračalna in zastraševalna vloga kazenskega prava ter javnosti omogoči nadzor nad delovanjem kazenskega pravosodja. Vendar to samo po sebi ne pomeni, da je o udeleženih osebah dopustno poročati na prepoznaven način. Poročanje, ki omogoča prepoznavnost, je dopustno le, kadar gre za primere težke kriminalitete ali kazniva dejanja, ki so javnost občutno pretresla. Evropsko sodišče za človekove pravice je že zavzelo stališče, da objava fotografij obdolžencev, ki so bili običajne osebe in ne nekdo, ki je bil že prej pod drobnogledom javnosti, kljub resnim očitkom v kazenskih postopkih ni bila dopustna. Nasprotno je o pravnomočno zaključenih kazenskih postopkih dopustno tudi poimensko poročati, vendar ne o bagatelni kriminaliteti. Ta pravica je tudi časovno omejena.
Med naloge tiska vsekakor spada tudi poročanje o sumih storitve kaznivih dejanj in ne le o pravnomočnih sodbah oziroma odprtih kazenskih postopkih, vendar pa je pri poročanju medijev o sumih kaznivih dejanj treba ravnati skrajno previdno. Tako je le redko dopustna poimenska navedba osumljenca, kot tudi ni vselej dopustno poročati z navedbo polnih imen obdolžencev ali drugih okoliščin, ki bi omogočale njihovo nedvoumno prepoznavnost. Najti je treba ustrezno ravnovesje med dolžnostjo medijev po korektnem poročanju o poteku kazenskega postopka na eni strani ter ustavni zahtevi po domnevi nedolžnosti na drugi strani. Novinarji morajo paziti, da se v javnosti ne ustvarja vtisa, kot da je bil obdolženec že obsojen.
Glede obsega poročanja imajo mediji javnost pravico seznaniti z vsemi okoliščinami, ki so pomembne za razumevanje očitanega ravnanja. O odprtih kazenskih postopkih smejo poročati na podlagi dostopnih in korektnih informacij, kot so obtožnica tožilstva in informacije iz javnih zaslišanj – takih informacij jih ni treba dodatno preverjati. O zasebnem življenju storilca je dopustno poročati pod predpostavko, da so informacije v povezavi s samim dejanjem, da razgaljajo motive ali druge pomembne okoliščine oziroma bi lahko bile pomembne za presojo storilčeve krivde.
V zvezi z dopustnostjo obsega poročanja o žrtvah in sorodnikih obdolžencev je sodišče poudarilo pravico do zasebnosti žrtev, ki jih je treba zavarovati pred vsako publiciteto, ki bi pretirano vplivala na njihovo zasebno življenje ali dostojanstvo. Nedotakljivost njihove zasebnosti načeloma prevlada nad interesom javnosti po informiranju. Ob tem je sodišče poudarilo, da je potrebna posebna previdnost, ko gre za mladoletne žrtve in žrtve spolnih kaznivih dejanj.
Poseg v najobčutlivejše sfere osebnega življenja obdolžencev lahko zadeva tudi tretje osebe, ki so v teh sferah z njimi neposredno ali posredno povezane. O sorodnikih obdolžencev, ki s samim dejanjem nimajo ničesar, ni dopustno poročati na prepoznaven način. Te osebe lahko le izjemoma postanejo predmet upravičenega zanimanja javnosti, denimo zaradi pričanja v kazenskem postopku.
V preučevanem primeru je Vrhovno sodišče ocenilo, da je bilo poročanje o konkretnem dogodku v javnem interesu. Podan je bil sum, da naj bi tretji tožnik zabodel svojega očeta (drugega tožnika), torej sum storitve težjega kaznivega dejanja. Mediji imajo pravico in dolžnost o takšnih dogodkih seznaniti javnost, toliko bolj, kadar se zgodijo znotraj najožjega družinskega kroga. Družinsko nasilje je namreč v Sloveniji pogosta oblika kriminalitete, obveščanje javnosti pa omogoča povečano senzibilnost na dogodke v neposredni okolici, jo nagovarja k nujnosti zaznavanja problematičnih ravnanj in pravočasnemu ukrepanju.
Kar se tiče poročanja o vzrokih, motivih in povodih za kaznivo dejanje se Vrhovno sodišče strinja, da se razkritju tega dela zasebnosti obdolženca in žrtve pogosto ne bo mogoče izogniti. Tudi o motivih, kolikor so ti v ustrezni meri razjasnjeni, je dopustno poročati. Sporni članek je vseboval navedbe o vseh treh tožnikih, ki imajo z vidika dejanja, ki je bilo predmet poročanja, različne položaje - tretji tožnik je bil osumljeni storilec, drugi tožnik žrtev. Tožnica v dogodku ni bila udeležena, zato ji pripada najvišja stopnja pravne zaščite pričakovane zasebnosti - pravica do anonimnosti. Poleg za javnost pomembnih informacij je članek vseboval podatke o družinskem življenju tožnikov, vzgojnih problemih oziroma neprimernih vzgojnih metodah in o osebnih lastnostih storilca. Povzetek instantno zbranih vaških govoric v spornem članku, ki prikazujejo popačeno sliko o „slabem jabolku“ v vasi, ni ničesar prispeval k razpravi o motivih, povodu ali ozadju dejanja in s tem k razumevanju dogodka. Cilj takega navidezno informativnega novinarskega diskurza je s „pikantnimi“ podrobnostmi pritegniti bralca oziroma kupca časopisa, zato ne more biti v javnem interesu. Širjenje govoric o odnosih v družini in brskanje po intimi družine, v kateri je prišlo do tragedije, ni prispevalo k razpravi o družinski kriminaliteti, ne glede na to, ali so bralce podrobnosti iz zasebnega življenja osumljenčeve družine morebiti zanimale. Toženka se zato svoje odgovornosti ne more razbremeniti z navedbami, da je opozorila na nepreverjenost posredovanih informacij, saj je odločilno, da je za njihovo širjenje manjkal potreben javni interes.
Glede prepoznavnosti tožnikov v spornem članku je Vrhovno sodišče poudarilo, da se pri tem ne uporablja merila povprečnega razumnega bralca, temveč je pri presoji prepoznavnosti odločilno, ali je bila oseba vsaj za del bralstva oziroma naslovnikov prepoznavna. Tako zadošča, če osebo prepozna določena skupina ljudi, ki je zaradi svojega posebnega védenja o osebi, o kateri se poroča, v položaju, ki ji omogoča prepoznavo. Objavljene informacije bi bile namreč lahko zanimive ravno za tak ožji krog oseb in njihova razširitev ravno v tem krogu praviloma privede do posebne škode za prizadete osebe. Do prepoznave lahko vodi navedba inicialk, vzdevkov ali drugih razlikovalnih značilnosti – denimo funkcije, delovnega mesta, kraja prebivanja ali kombinacije teh okoliščin, zaradi katerih se identiteta osebe, o kateri se poroča, razkrije za določen krog naslovnikov. Način, na podlagi katerega je prišlo do razkritja identitete, ni bistven. Z vidika prizadete osebe so namreč različni možni pristopi, ki vodijo do razkritja njene identitete, enakovredni.
Z objavo fotografije družinske hiše in pripisom, da gre za hišo v središču A., so bili tožniki v A. in bližnji okolici zlahka razpoznavni. Če bi v morda obstajal pomislek, za katero družino gre, je objava fotografije družinske hiše razblinila vsakršen dvom. Objava fotografije je tudi tistim osebam v lokalnem okolju, ki s sumom storitve kaznivega dejanja poprej niso bili seznanjeni, omogočila individualizacijo osumljenca, žrtve in celotne družine ter jim postregla s podatki iz njihovega zasebnega družinskega življenja.
Sodišče je prav tako poudarilo, da niso obstajale okoliščine, ki bi utemeljevale identifikacijo tožnikov; pred samim dogodkom namreč nihče od tožnikov javnosti ni bil poznan, bili so anonimni posamezniki. To pomeni, da ni bil podan javni interes za razkritje identitete žrtve in prizadete družine. Upoštevaje zgodnjo fazo predkazenskega postopka (podan je bil šele sum kaznivega dejanja), ni bil podan niti prevladujoč javni interes za pisanje o osumljencu na način, ki je omogočal njegovo prepoznavnost. Sporni prispevek je tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenil prekomeren poseg v osebnostne pravice tožnikov.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
