Upravno sodišče RS je na podlagi prvega odstavka 63. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, s katero je ministrstvo zavrnilo tožnikovo vlogo za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi določb Zakona o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa (ZDPIDŠ).
Zoper takšno sodbo je tožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS glede razlage prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ, da do pravice do dodatka k pokojnini ni upravičen vrhunski športnik, ki je prejemnik medalje s svetovnega prvenstva v paraolimpijski disciplini, dopustilo.
Vrhovno sodišče je s sodbo št. X Ips 122/2020 ugotovilo, da je revizija utemeljena.
Najprej je povzelo izpodbijano sodbo ter ugotovilo, da je revident dobitnik dveh medalj na svetovnih prvenstvih v golbalu (angl. goalball), in sicer bronaste medalje leta 1994 in zlate medalje leta 1998. Golbal je športna kolektivna panoga, v kateri tekmujejo udeleženci na paraolimpijskih igrah, ne pa tudi na olimpijskih igrah. Po presoji Upravnega sodišča zato revident kot imetnik dveh medalj s svetovnih prvenstev v paraolimpijskem športu glede na določbo prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ ne more pridobiti pravice do dodatka k pokojnini. Upravno sodišče je zavzelo stališče, da okoliščina, da je zakonodajalec izenačil prejemnike medalj z olimpijskih in paraolimpijskih iger, ni zadostna podlaga za izenačitev prejemnikov medalj s svetovnih prvenstev v olimpijskih in paraolimpijskih športih. Takšna ureditev naj bi bila dopustna, saj je različne položaje dopustno urejati različno, pri čemer ni dvoma, da je ureditev športa invalidov in neinvalidov različna, različni sta tudi njuni krovni organizaciji in njuno vključevanje v mednarodne povezave.
Pri tem je revident izpostavil vprašanje enakosti pred zakonom po 2. odstavku 14. člena Ustave. Ta določa, da so pred zakonom vsi enaki in zagotavlja splošno enakost pred zakonom, s tem da zakonodajalca zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa ustrezno različno. Vendar lahko zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, če ima za to razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom tako ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati tudi iz predmeta pravnega urejanja. Poleg položajev, ki ju primerjamo med seboj, je predmet pravnega urejanja tretji element primerjave. Gre za vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.
Za ugotavljanje, ali je v predmetni zadevi prišlo do kršitve načela enakopravnosti, je Vrhovno sodišče RS razložilo relevantne določbe ZDPIDŠ.
Zakon ureja priznavanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa (1. člen). Izrecno je določeno, da mora biti uživalec pokojnine v smislu 2. člena in kot vrhunski športnik naslovnik izjemnega dosežka v smislu prve alineje prvega odstavka 3. člena. Razvidno je, da so v njej našteti izjemni športni dosežki določeni na podlagi dveh kriterijev, in sicer na podlagi ranga tekmovanja in na podlagi uvrstitve na tem tekmovanju. Tako je določeno, da se pri ugotavljanju upravičenca do dodatka upošteva z medaljo odlikovana uvrstitev, pri čemer mora biti ta dosežena na enem od naštetih tekmovanj (na olimpijskih ali paraolimpijskih igrah, na olimpijadi gluhih, na šahovski olimpijadi, na svetovnem prvenstvu v olimpijskih disciplinah oziroma panogah).
Sodišče je poudarilo, da je s tem, ko so med upoštevna tekmovanja uvrščene različne olimpijade in svetovna prvenstva, vzpostavljena zakonska primerljivost športnih rezultatov, doseženih na različnih športnih tekmovanjih in v različnih disciplinah oziroma panogah na način, da vsi našteti dosežki ustrezajo skupnemu imenovalcu – izjemnosti dosežka. Vse omenjene rezultate je zato treba obravnavati enako.
Poleg tega je razvidno, da zakon med prejemniki obravnavanega dodatka upošteva tudi vrhunske športnike invalide, čeprav ti dosegajo rezultate oziroma medalje na tekmovanjih, ki so prilagojena njihovim zmožnostim. Ker je s tem izkazan namen nagrajevati njihove izjemne dosežke, pa enakost pred zakonom terja tudi enako uporabo kriterija na nivoju ranga tekmovanj na način, da če je pri športnikih neinvalidih upoštevno svetovno prvenstvo v določenih panogah oziroma disciplinah, mora enako veljati tudi za športnike invalide.
Vrhovno sodišče je pritrdilo revizijskemu stališču, da je položaj športnikov invalidov in neinvalidov v bistvenem enak v smislu njihovega delovanja kot udeležencev športnih tekmovanj na (para)olimpijski ali na svetovni ravni v (para)olimpijskih športih, na katerih dosegajo odličja, torej v smislu, kot navaja revident, da so klasične olimpijske discipline in paraolimpijske discipline »olimpijske«.
ZDPIDŠ v prvem delu tretje alineje prvega odstavka 3. člena našteva dobitnike medalj na različnih olimpijadah, v nadaljevanju pa navaja svetovna prvenstva v olimpijskih kolektivnih (kar je pomembno za revidentov primer) in individualnih športnih panogah. Vrhovno sodišče meni, da je določbo mogoče razumeti tudi na način, da je pojem »olimpijski« uporabljen splošno, v smislu nanašajoč se na vse igre iz prvega dela alineje oziroma na športe z naštetih olimpijad. Taka razlaga je v okviru jezikovnega zapisa določbe, ki jo podpira tudi predlog tega zakona, v katerem je navedeno, da zakon z namenom zagotavljanja enake obravnave določa merila oziroma opredeljuje delo in izjemne dosežke na področju športa. Merila so opredeljena tako, da so delo in izjemni dosežki omejeni na medalje z olimpijad in svetovnih prvenstev in najvišje nagrade. Na podlagi tako široke opredelitve ranga upoštevnih tekmovanj (olimpijske igre in svetovna prvenstva) ni mogoče sklepati, da je bil zakonodajalčev namen iz kroga upravičencev do dodatka izključiti dobitnike medalj na svetovnih prvenstvih športnikov invalidov, tudi na tistih, ki se organizirajo v »njihovih« olimpijskih športih. Prav nasprotno, po presoji Vrhovnega sodišča je tak namen celo izrecno izključen s predlagateljevimi pojasnili, da ne gre le za dodatek k pokojnini, ampak tudi za častno priznanje, ki ga vlada dodeli upravičencu za varno starost z naslova minulih športnih dosežkov, in je zato eno od načel, ki jim zakon sledi, tudi načelo socialne varnosti. Navedeno pa kaže, da je dodatek k pokojnini namenjen tudi zagotavljanju dostojnega življenja upokojenega športnika, ki si je večji obseg pravic, kot bi mu šle le na podlagi pokojninskega zavarovanja, dodatno pridobil s svojim izjemnim delom na področju športa. Doseganje tega cilja pa športnikom invalidom ne sme biti onemogočeno samo zato, ker se ne morejo udeleževati svetovnih prvenstev v športih, v katerih se tekmuje na olimpijadi Mednarodnega olimpijskega komiteja, posredno torej zaradi osebne okoliščine (invalidnosti), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena Ustave.
Vrhovno sodišče zaključuje, da revident kot dobitnik medalj na svetovnem prvenstvu v golbalu, ki je olimpijska kolektivna športna panoga na paraolimpijskih igrah, izpolnjuje kriterij uvrstitve in ranga tekmovanja iz prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ.
Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 94. člena ZUS-1). Revidentovi tožbi je ugodilo tako, da je izpodbijani upravni akt odpravilo, kar je bil podrejeni tožbeni zahtevek, in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (prvi in tretji odstavek 64. člena ZUS-1).
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.