Za področje normativne ureditve bolniške odsotnosti so pomembni predvsem Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1). Upoštevati je treba še Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). Pomemben pravni vir na tem področju pa so konkretni posamični akti oz. posamezne odločbe v zvezi z uveljavljanjem pravic iz zdravstvenega zavarovanja.
Vloga delodajalca pri presoji (ne)utemeljenosti bolniškega staleža
Zoper odločitve zdravniške stroke glede presoje bolniške odsotnosti oz. v primeru zlorabe bolniškega staleža ima delodajalec na voljo različna pravna sredstva, in sicer:
- zahtevo za presojo mnenja osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo,
- pritožbo zoper odločbo imenovanega zdravnika in
- tožbo pred delovnim in socialnim sodiščem.
Izbrani osebni zdravnik je pooblaščen za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo do 30 dni, ki presoja medicinske razloge glede na trenutno zdravstveno stanje zavarovane osebe. Pristojni osebni zdravnik je namreč v vsakem konkretnem primeru dolžan presojati, ali je zdravstveno stanje na dan pregleda takšno, da utemeljuje začasno nezmožnost za delo oz. zmožnost za delo v skrajšanem delovnem času. Zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe oz. z dnem, ko ugotovi potrebo po negi ožjega družinskega člana oz. drug razlog za zadržanost.
Izjemoma lahko osebni zdravnik oceni zavarovančevo začasno zadržanost od dela za nazaj, vendar največ za tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri tem osebnem zdravniku (omejitev treh dni ne velja, če je bil osebni zdravnik v tem času nedosegljiv zaradi praznikov). Če pa je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini oz. iz drugih utemeljenih razlogov ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija oceni odsotnost za nazaj, daljšo od tri dni. Začasna zadržanost od dela mora biti opredeljena z datumom njenega začetka in zaključka. Ob tem morajo biti zavarovancu podana tudi navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi ipd.). Delavec oz. zavarovanec se mora teh navodil držati oz. jih spoštovati.
Če se delodajalec (ali zavarovanec) ne strinja z ugotovitvijo osebnega zdravnika glede zavarovančeve začasne zadržanosti od dela do 30 dni, lahko v roku treh delovnih dni, od dne, ko je bil z oceno seznanjen, zahteva presojo s strani imenovanega zdravnika. Vložena zahteva pa ne zadrži izvršitev odločitve osebnega zdravnika. O zahtevi odloča imenovani zdravnik, njegova odločitev velja za naprej.
Delodajalec to zahtevo vloži neposredno pri krajevno pristojnem imenovanem zdravniku. V tem primeru imenovani zdravnik zahteva od osebnega zdravnika zavarovančevo zdravstveno dokumentacijo. Če pa delodajalec oz. zavarovanec zahtevo za presojo odločitve osebnega zdravnika vložita neposredno k osebnemu zdravniku, mora ta zadevo nemudoma odstopiti v obravnavo pristojnemu imenovanemu zdravniku.
Vloga delodajalca pri presoji imenovanega zdravnika
Začasno zadržanost od dela na prvi stopnji ugotavlja imenovani zdravnik ZZZS, in sicer o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni in o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni ter v vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje, razen če gre za nego, spremstvo ali izolacijo zavarovane osebe, o kateri odloča njen osebni zdravnik. V slednjem primeru imenovani zdravnik odloča na podlagi predloga osebnega zdravnika, v prvih dveh primerih pa odloča na podlagi zahteve zavarovanca oziroma delodajalca.
Imenovani zdravnik odloča na podlagi medicinske dokumentacije, ki jo pridobi od osebnega zdravnika in na podlagi morebitnega pregleda zavarovane osebe. Pregled pri imenovanem zdravniku mora biti opravljen, če to zahteva zavarovanec. O svoji odločitvi imenovani zdravnik ZZZS izda odločbo. In sicer najpozneje v osmih dneh po prejemu zahteve oziroma predloga osebnega zdravnika. Če je zavarovanec dlje časa nezmožen za delo, mora imenovani zdravnik o njegovi delazmožnosti odločiti praviloma vsaka dva meseca, razen če že vnaprej oceni, da bo upravičena odsotnost z dela trajala dlje časa.
Zoper odločbo imenovanega zdravnika je dovoljena pritožba, ki jo pri imenovanem zdravniku, ki je predmetno odločbo izdal, vložita bodisi delodajalec bodisi zavarovanec. Rok za vložitev pritožbe je pet delovnih dni in teče od dneva prejema odločbe dalje. Pristojnost za odločanje o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika ima zdravstvena komisija. Imenovani zdravnik mora - praviloma še isti dan po prejemu - pritožbo skupaj z vso zdravstveno dokumentacijo in izpodbijano odločbo posredovati zdravstveni komisiji. Tudi zdravstvena komisija lahko zavarovanca povabi na pregled, ki pa se ga zavarovanec ni dolžan udeležiti.
Vloga delodajalca pri presoji zdravstvene komisije
Zdravstvena komisija odloči v osmih dneh od prejema popolne pritožbe. Če odločbe ne izda v predpisanem roku, ima vlagatelj pravico, da jo pozove na odločitev. Če kljub novi zahtevi zdravstvena komisija v nadaljnjih sedmih dneh ne izda odločbe, se molk organa šteje kot zavrnilna odločba, zoper katero je zagotovljeno sodno varstvo, ki ga uveljavi s tožbo zoper negativno odločbo zdravstvene komisije ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Nastja Stošič: Vključevanje delodajalca v postopke ugotavljanja začasne nezmožnosti delavcev za delo; ali na portalu Pravna praksa, št. 12, 2021
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.