Vrhovno sodišče RS je v revizijskem postopku ugotavljalo, ali je revident dobroveren lastnik nepremičnine, ki mu jo je podaril dedek.
Pokojni dedek je leta 2001, ko je bil v bolnici, z revidentom sklenil darilno pogodbo za sporno nepremičnino ter mu obljubil, da bo po prihodu iz bolnišnice uredil vknjižbo lastninske pravice. Dedek je umrl leta 2008 in do tega dne vknjižbe ni uredil. Revident je skupaj z dedkom živel na istem naslovu, po njegovi smrti pa nadaljeval posest. Leta 2012 se je pred okrajnim sodiščem začel postopek proti dolžniku B, očetu revidenta, med drugim pa je bila predlagana tudi izvršba na nepremičnino v lasti revidenta. V izvršilnem postopku je bil njegov ugovor kot ugovor tretjega zavrnjen.
Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevek revidenta, s katerim je uveljavljal priposestvovanje, zavrnili. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je sporno nepremičnino priposestvoval. Sodišče navaja, da po smrti starega očeta v letu 2008 revident ni mogel več utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice ter da ni bil v opravičljivi zmoti. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s presojo, da tožnik ni priposestvoval sporne nepremičnine, ker ni bil dobroveren. Poudarilo je, da bi revident, glede na njegovo izobrazbo (po poklicu je diplomirani inženir gozdarstva) in starost, moral vedeti, da se lastninsko pravico na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo in bi moral preveriti, ali je do vpisa lastninske pravice dejansko prišlo. Revident bi moral najkasneje leta 2008, ko je stari oče umrl, preveriti, ali je ta uresničil svojo obljubo. Ker tega ni storil, od smrti starega očeta ni bil v dobri veri.
Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 86/2020 ugodilo reviziji. Najprej je poudarilo, da sta nižji sodišči sicer pravilno presojali utemeljenost toženkinega ugovora, da tožnik zaradi nedobrovernosti sporne nepremičnine ni mogel priposestvovati.
Vendar pa je poudarilo, da je priposestvovalec v opravičljiv zmoti, če utemeljeno misli, da je postal lastnik stvari, kar je tedaj, ko zmotno misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. V primeru pravnoposlovne pridobitve mora utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice (veljaven zavezovalni in razpolagalni posel, pridobiti način in razpolagalna sposobnost prenosnika). Biti mora prepričan, da je stvar njegova, tudi potem, ko je z neko povprečno (običajno) skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Med priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov, zaradi katerih bi lahko podvomil o svoji pravici do posesti, saj bi mu to naložilo določeno raziskovalno dolžnost. Skrben mora biti ob pridobitvi posesti, ni pa treba, da ves čas preverja svoj pravni položaj.
Naknadno postane nedobroveren le, če dejansko izve, da nima pravice do posesti. V medsebojnem razmerju strank zavezovalnega posla, ki je podlaga za prenos lastninske pravice, je za dobrovernega lastniškega posestnika treba šteti tudi tisto pogodbeno stranko, ki se je lahko zanesla, da je nasprotna stranka izpolnila svojo obveznost in prenesla lastninsko pravico na način, da je predlagala vknjižbo v zemljiško knjigo. Navedeno pravilo se nanaša na položaj, ko je med strankama zavezovalnega posla dogovorjeno, da bo za prenos lastninske pravice oziroma vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo poskrbel odsvojitelj.
Pravni interes tretjih je varovan s pravilom iz drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. V konkretnem primeru pa toženke načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati, ker ni imetnica pogodbene hipoteke.
Vrhovno sodišče tako meni, da je materialnopravno napačna presoja sodišča druge stopnje, da tožnik ni dobroverni lastniški posestnik, ker bi moral preveriti, ali je njegov stari oče uresničil svojo obljubo in poskrbel za vknjižbo lastnike pravice v zemljiško knjigo na tožnikove ime. Tožniku v razmerju do starega očeta ni mogoče očitati neskrbnosti. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da se je tožnik lahko upravičeno zanesel, da bo stari oče poskrbel za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ker je ves čas, in sicer tudi po smrti starega očeta, nemoteno izvrševal posest na podlagi darilne pogodbe, se ni bil dolžan zavedati, da ni upravičen do lastniške posesti.
Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče upoštevati, da je tožnik singularni naslednik starega očeta, kar pomeni, da se v skladu z drugim odstavkom 45. člena SPZ v njegovo priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko je stari oče imel nepremičnino v posesti kot dobroverni lastniški posestnik.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
