Zasebni tožilec in obdolženi sta v postopku pred sodiščem večkrat prišla v konflikt. Zasebni tožilec je med postavljanjem vprašanj večkrat gestikuliral in izražal nasprotovanje vprašanjem, čemur je obdolženi nasprotoval. Ob tem je sodnik obdolženca opozoril, da je dovolj ter ga prosil, da se vzdrži komentarjev, ki niso v zvezi s sodnim postopkom. Ob koncu glavne obravnave je zasebni tožilec zahteval, da sodnik v zapisnik zapiše, da mu je obdolženec rekel »budalo«. Obdolženi se je kasneje zasebnemu tožilcu opravičil po SMS sporočilu.
Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega J.K. za krivega, ker je storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. V pritožbi je med drugim navajal, da bi zasebni tožilec, ki je sicer odvetnik, moral prenesti večje kritike svojega dela na obravnavi kakor druge osebe. Prav tako meni, da odvetništvo spada med poklice, katerim sodna praksa priznava širše meje svobode izražanja.
Drugostopenjsko sodišče je s sodbo opr. št. VSM Sodba IV Kp 63598/2019 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
Pritožbeno sodišče je sledilo razlogovanju sodišča prve stopnje, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam zasebnega tožilca. Sodišče prve stopnje je brez dvoma pravilno ugotovilo, da je obdolženec ba glavni obravnavi oškodovancu rekel, da je »budalo«. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje razložilo, da je prišlo do kolizije dveh človekovih pravic – na eni strani pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS ter na drugi strani pravico do časti in dobrega imena kot eno od osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave.
Sodišče se je na načelni ravni sicer strinjalo z navedbo, da naj bi odvetniki bii sposobni prenašati večje kritike svojega dela na obravnavi kakor druge osebe, saj spada tudi odvetniški poklic med tiste poklice, katere pripadnikom sodna praksa priznava širše meje svobode izražanja. Prav tako je res, da lahko skladno s pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic, stranki med postopkom svobodno in tudi ostro izmenjujeta argumente.
Sodišče druge stopnje pa je pri tem opozorilo na bistveno okoliščino, in sicer to, da obdolženčeva izrečena beseda »budalo« drugemu odvetniku - pooblaščencu nasprotne stranke, nikakor ne predstavlja potrebne obrambe in varstva pravic obdolženčeve stranke, niti graje oziroma resne kritike dela oškodovanca kot odvetnika. Podajanje ugovorov na vprašanja nasprotne stranke je stalnica odvetniškega dela na sodišču, medtem ko izrek besede »budalo« nasprotnemu odvetniku pač ni in ne more biti namenjena izmenjavi nobenih argumentov med strankama na sodišču, ne glede na argumentacijo o dopustnosti ali nedopustnosti postavljenega vprašanja, ki v obravnavani zadevi sploh ni bila potrebna, saj je sodnik vprašanje že dovolil. Sodišče je prav tako poudarilo, da je razpravljajoči sodnik v tej pravdni zadevi vendarle zapisal svojo ugotovitev o neprimernem obnašanju obdolženca do oškodovanca tako, da je obdolženca opozoril ter ga pozval, da se vzdrži komentarjev, ki nimajo zveze s sodnim postopkom, kar pa je bistveno.
Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da se je obdolženec tako izrazil z namenom zaničevanja oškodovanca, zaradi česar protipravnost njegovega ravnanja v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1 ne more biti izključena. Sam izbor besede »budalo« in njen slabšalni namen, ki jo je obdolženec izrekel zasebnemu tožilcu, presega vsakršno mejo spoštljive in dostojne komunikacije med dvema kolegoma odvetnikoma na sodišču in dokazuje, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, da je sicer dopusten pravni spopad med obdolžencem in oškodovancem kot pooblaščencema dveh nasprotujočih si pravdnih strank. Obdolženec pa je v obliki negativne vrednostne sodbe prešel na osebno raven, kjer je v ospredje stopila zgolj osebna žalitev oškodovanca, ki z zastopanjem obdolženčeve stranke v pravdni zadevi ali deloma oškodovanca kot pooblaščenca nasprotne pravdne stranke ni imela več nobene zveze, torej je prešla v goli in neupravičen osebnostni napad na oškodovanca, katerega izključni namen je bil v osebni žalitvi oškodovanca.
V nadaljevanju je sodišče preizkusilo še odločbo o izrečeni kazenski sankciji. Ugotovilo je, da niso podani pogoji za izrek oprostilne sodbe obdolžencu, ker ni podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja, ki ga je storil obdolženec ter posledicami, ki bi jih povzročila zanj obsodba. Dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja je majhnega pomena, ko je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni. Obdolženec kot odvetnik je z izrečeno besedo »budalo« zasebnega tožilca (tudi odvetnika) razžalil. Da je izrečena beseda pri oškodovancu imela posledice, zatrjuje celo sama pritožba, saj obrazlaga, da zasebni tožilec ni trpel hujših posledic in da je bil zaradi obdolženčevega dejanja prizadet, čeprav samo en dan. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženi zasebnega tožilca razžalil v sodni dvorani, vpričo sodnika, zapisnikarice in pravdnih strank, zaradi česar so mu posledice vsekakor nastale. Ob tem je sodišče tudi opozorilo, da je obdolženec kot odvetnik s svojim ravnanjem oziroma storitvijo kaznivega dejanja razžalitve vsekakor vrgel velik madež na pravosodje, predvsem pa med svoje stanovske kolege, kar je še toliko bolj zavržno, saj bi moral stremeti k spoštovanju pravnih norm, kot je v odgovoru na pritožbo zapisala tudi pooblaščenka zasebnega tožilca.
Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
