c S
Različni zakonodajni postopki v EU 26.02.2021 V EU se zakonodajni akti sprejemajo po različnih zakonodajnih postopkih glede na vrsto in vsebino zakonodajnega predloga. Največ zakonodajnih aktov EU skupaj sprejmeta Evropski parlament in Svet EU, v posebnih primerih lahko zakonodajni akt sprejme samo ena institucija.

Parlamenti držav članic podajo svoje mnenje o zakonodajnih predlogih Evropske komisije, za vse spremembe pogodb unije je potrebno soglasje vseh držav EU.

Zakonodajni akti EU se večinoma sprejmejo v rednem zakonodajnem postopku, v katerem enakovredno odločata Evropski parlament in Svet EU. Ta postopek je bil kot postopek soodločanja prvič uveden leta 1992, njegova uporaba pa je bila razširjena leta 1999. S sprejetjem Lizbonske pogodbe je bil postopek soodločanja preimenovan v redni zakonodajni postopek. Postal je glavni postopek sprejemanja odločitev, ki se uporablja pri sprejemanju zakonodaje EU. Uporablja se za približno 85 področij politike.

Evropska komisija poda zakonodajni predlog Evropskemu parlamentu in Svetu, ki morata o besedilu soglašati oz. doseči kompromis.

Evropski parlament in Svet zakonodajni predlog pregledata in besedilo predloga spreminjata v nekaj obravnavah. Kadar obe instituciji soglašata glede sprememb besedila predloga, se predlog zakonodajnega akta sprejme. Kadar Evropski parlament in Svet ne soglašata glede sprememb, se opravi druga obravnava.

Če tudi v drugi obravnavi soglasje ni doseženo, se predlog predloži spravnemu odboru, v katerem je enako število predstavnikov Sveta in Evropskega parlamenta. Sestankov spravnega odbora se udeležijo tudi predstavniki Evropske komisije. Ko spravni odbor doseže soglasje, se besedilo pošlje Evropskemu parlamentu in Svetu v tretjo obravnavo, da bi bil predlagani akt lahko sprejet. Če spravni odbor ne odobri skupnega predloga, predlagani akt ni sprejet.

Svet včasih pripravi t. i. splošni pristop, da bi parlamentu nakazal svoje stališče glede zakonodajnega predloga, ki ga je predložila komisija. Ta politični dogovor je navadno namenjen pospešitvi zakonodajnega postopka in lažji dosegi doseže dogovora v prvi obravnavi med parlamentom in svetom.

Svet, parlament in komisija lahko za hitrejšo dosego dogovora organizirajo tudi neformalna institucionalna srečanja, za katera se je uveljavil izraz trialogi. Teh srečanj se udeležijo predstavniki parlamenta, Sveta in komisije. Glede vsebine trialogov ni določenih pravil, zato so razprave v okviru teh srečanj lahko povsem tehnične ali pa politične na ravni ministrov in komisarjev. Trialogi lahko pospešijo tudi dosego dogovora o zakonodajnih spremembah med parlamentom in Svetom, vendar pa je tak dogovor neformalen in ga morata obe instituciji odobriti v skladu s svojim poslovnikom.

V nekaterih primerih so potrebni posebni zakonodajni postopki. V teh je običajno zakonodajalec samo Svet EU, Evropski parlament pa mora dati samo soglasje ali mnenje o zakonodajnem predlogu. Redkeje lahko akt sprejme Evropski parlament sam po posvetovanju s Svetom.

Svet ali Evropski parlament lahko Evropsko komisijo pooblastita za sprejetje dveh vrst nezakonodajnih aktov. To so izvedbeni akti, ki z ukrepi zagotavljajo enotno izvajanje predpisov v vseh državah EU, in delegirani akti, ki spreminjajo ali dopolnjujejo obstoječe akte, predvsem so namenjeni dopolnjevanju aktov z novimi, nebistvenimi pravili

Pogodbe EU, na katerih temelji vsa zakonodaja EU, se revidirajo, da bi pravne akte in politike EU prilagodili novim okoliščinam. Z vsako spremembo pogodb mora soglašati vseh 27 držav EU.

Revizija pogodbe poteka na dva načina. Redni postopek za spremembo se uporablja za ključne spremembe pogodb, denimo razširitev ali zmanjšanje pristojnosti EU. Poenostavljeni postopek za spremembo pa se uporablja za spremembe v povezavi z notranjo politiko in ukrepi EU, denimo na področju kmetijstva in ribištva, notranjega trga, mejnega nadzora, ekonomske in monetarne politike, če ne gre za razširitev pristojnosti EU.

Nacionalni parlamenti prejmejo vse zakonodajne predloge Evropske komisije hkrati z Evropskim parlamentom in Svetom ter lahko nanje odgovorijo.

Na področjih, kjer si EU deli pristojnosti z državami EU, nacionalni parlamenti preverijo, ali bi bilo učinkoviteje, če bi ukrepe sprejeli na nacionalni ali regionalni ravni. To je mehanizem za preverjanje subsidiarnosti.

Ljubljana, 21. februarja (STA)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.