Če ima stranka s pošto dogovor o vročanju v poštni predal, se morajo v skladu s 139.b členom > Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tudi poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala. Drugačna vročitev (predhodni poskus vročitve na naslov toženca) ni pravilna.
Pred sodiščem druge stopnje je tožnica vložila tožbo glede ugotovitve obsega skupnega premoženja ter deleža na njem oziroma, da se že določijo solastniški deleži. Ker toženec na tožbo ni odgovoril pravočasno, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo. Ker je pravilna vročitev tožbe v odgovor ena izmed predpostavk, ki morajo biti po ZPP izpolnjene, da sodišče lahko izda zamudno sodbo (318. člen ZPP), je sodišče prve stopnje skladno s fikcijo vročitve tožbe tožencu zaključilo, da je ta predpostavka izpolnjena.
V pritožbi zoper zamudno tožbo je sodišče druge stopnje ugotavljalo, ali je bilo sodno pisanje pravilno vročeno. Pritožnik je namreč ugovarjal pravilnosti vročitve, saj je bila vročitev opravljena v toženčev poštni predal in ne v hišni predalčnik.
Sodišče druge stopnje je (sodba opr. št. I Cp 844/2020 z dne 12. februarja 2021) na podlagi obvestila sodišču o opravljeni vročitvi ugotovilo, da je bilo tožencu dne 21. avgusta 2019 v poštnem predalu puščeno najprej obvestilo o prispeli poštni pošiljki, ki je toženec v roku 15 dni ni prevzel, zato mu je bila sama sodna pošiljka po poteku tega roka oziroma dne 6. septembra 2019 puščena v poštnem predalu.
Vročanje v poštni predal s fikcijo vročitve ureja 139.b člen ZPP. Ta v prvem odstavku določa, da v primeru, ko se se naslovnik s pošto pisno dogovori, da se mu vroča v poštni predal, se mu pisanje vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu. Naslovnik je dolžan redno prazniti poštni predal. Nadalje (drugi odstavek) pa ureja tudi vročitev pisanj iz prvega ali drugega odstavka 142. člena ZPP (osebna vročitev). V tem primeru se vročitev opravi tako, da vročevalec v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za tako ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.
Sodišče druge stopnje je sicer ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da je bilo tožencu obvestilo o prispeli pošiljki puščeno v hišnem predalčniku, namesto pravilno v poštnem predalu.
Je pa sodišče natančno povzelo datume, kot izhajajo iz navedenega obvestila in tudi pravilno ugotovilo, kdaj je potekel odgovor na tožbo. Ugotovljenih datumov, kdaj je bilo tožencu v poštnem predalu puščeno obvestilo o prispeli pošiljki in kdaj mu je ta bila puščena v poštnem predalu, toženec v pritožbi ne izpodbija. Sodišče druge stopnje meni, da zgolj zaradi napačnega zapisa besede hišni predalčnik namesto poštni predal v danem primeru ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako v hišni predalčnik kakor tudi v poštni predal se lahko vroča s fikcijo vročitve, v obeh primerih se naslovniku najprej pusti obvestilo o pošiljki, v katerem je naslovnik opozorjen na tek rokov, s potekom 15 dnevnega roka pa se šteje, da je vročitev opravljena.
Sodišče druge stopnje je prav tako navedlo, da pritožnik neutemeljeno navaja, da vročitev v poštni predal ni bila opravljena pravilno, in da bi se naj tožencu pošiljka vročala neposredno na naslov oziroma v hišni predalčnik. Pri tem je pritožnik v pritožbi sam navedel, da je bil souporabnik poštnega predala in je v zvezi s tem podpisal vlogo za souporabo poštnega predala.
Sodišče je tako poudarilo, da v primeru, ko ima stranka s pošto dogovor o vročanju v poštni predal, tudi če je bil tak dogovor sklenjen pred uveljavitvijo novele ZPP-E, ki velja tudi za predmetni postopek, se morajo v skladu s 139.b členom ZPP tudi poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala, drugačna vročitev (predhodni poskus vročitve na naslov toženca) ne bi bila pravilna. Gre za zakonsko ureditev osebnega vročanja in drugačen dogovor z izvajalcem poštnih storitev niti ni mogoč, določbe o vročanju v poštni predal se morajo uporabiti vedno, kadar je naslovnik s pošto dogovorjen o vročanju v poštni predal.
Sodišče druge stopnje je tako potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vročitev tožbe tožencu pravilno opravljena s fikcijo vročitve in da toženec ni pravočasno odgovoril na tožbo izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Ugotovilo je, da so izpolnjene tudi ostale predpostavke za izdajo zamudne sodbe, navedene v prvem odstavku 318. člena ZPP in sicer, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbeni razlogi neutemeljeni, hkrati pa ni našlo drugih kršitev, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
