Telefonski ali video posnetek kot dokaz na sodišču

 Tako 17. člen > Zakona o kazenskem postopku (ZKP) kot 8. člen > Zakona o pravdnem postopku (ZPP) uveljavljata načelo materialne resnice, ki pa se v svojem bistvu nekoliko razlikujeta: ZKP določa, da morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, medtem ko v civilnem postopku to načelo ni samo sebi namen, temveč je pot za dosego cilja (tako sodba II Ips 396/98). V civilnem postopku tega načela ne gre jemati kot načela, ki ga je treba uveljavljati brez kakršnihkoli izjem, sicer pravdni postopek ne bi bil nikdar končan (tako sodba II Ips 281/2001).

Ne glede na navedeno pa sodišče v kazenskem postopku ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (drugi odstavek 18. člena ZKP). ZPP takšne izrecne določbe nima, kar pomeni, da ne obstaja generalno pravilo glede ekskluzije nedovoljenih dokazov. Se pa sodišča pri odločanju naslanjajo na 231. člen ZPP, ki določa, da je sodišče tisto, ki odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, ter Odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-472/02, ki je odločilo, da je izvedba nedovoljenega dokaza v pravdnem postopku dovoljena, če obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza mora imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava Republike Slovenije (URS), zato morajo sodišča v takšnim primerih skladno z načelom sorazmernosti skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost.

Za zvočno ali slikovno snemanje morajo biti po ZKP izpolnjeni strogi in natančni pogoji, ki jih določajo 149.a, 150. in 151. člen zakona. Gre za prikrite preiskovalne ukrepe, za katere je potrebna sodna odredba (izjemoma, v določenih primerih, zadostuje ustna zahteva, vendar mora biti pisna odredba kasneje vseeno izdana).

Morebitno snemanje kaznivega dejanja, ki bi ga opravil posamezen državljan, bi bilo enako kot v civilnem postopku potrebno preučiti zlasti z vidika tehtanja med posameznimi človekovimi pravicami, ki so v konkretnem primeru v koliziji. Kot že omenjeno, so človekove pravice praviloma omejene samo s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena URS).

Poseg v pravico do zasebnosti bi bil pod določenimi pogoji dopusten, vendar bi moralo v pravnem postopku za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben namen za izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno prisoditi, kateri pravici je treba dati prednost (že omenjena Odločba US opr. št. Up-472/02).

Glede na navedeno lahko ugotovimo, da imamo v Sloveniji precej omejeno možnost uporabe dokazov, če so ti pridobljeni na nedovoljen način (torej s kršitvami človekovih pravic).

Uporaba nedovoljenih dokazov v praksi

Kot rečeno, je Vrhovno sodišče v dosedanjih primerih, ko je presojalo dopustnost dokaza – »zasebnega posnetka« v kazenskem postopku, tehtalo med različnimi človekovimi pravicami in sicer med obdolženčevo pravico do zasebnosti na eni strani in oškodovančevo pravico do varnosti na drugi strani.

V sodbi opr. št. I Ips 15002/2010-44 z dne 22.12.2011 je sodišče odločilo, da »če je obsojenec uporabil komunikacijsko sredstvo za izrekanje grožnje oškodovancu, torej za storitev kaznivega dejanja, se ne more uspešno sklicevati, da mu je bila s posnetkom kršena pravica do zasebnosti.« Okrajno sodišče je obsojenega B. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ter mu izreklo pogojno obsodbo. Zoper tako odločitev se je obsojeni neuspešno pritožil, neuspešen pa je bil tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče je namreč ugotovilo, da je obsojenec vedel, da ga je oškodovanec snemal. Obsojenec je tudi v svojem zagovoru priznal, da je oškodovancu po telefonu rekel besede, da ga bo zadavil. Sodišče je poudarilo, da pravica do zasebnosti ni kršena, če oseba tretji osebi dovoli snemanje ali poslušanje oziroma če oseba privoli, da se jo snema ali se tej pravici, to je pravici na glasu, kot delu pravice do zasebnosti, izrecno ali molče odpove. V obravnavanem primeru se je obsojenec, ki se je zavedal, da ga oškodovanec snema, izrekel besede, ki predstavljajo grožnjo, pravici do zasebnosti oziroma pravici na glasu odpovedal.

Podobno je odločilo Vrhovno sodišče tudi v primeru, ko je storilec preko telefona izvršil kaznivo dejanje. S sodbo opr. št. I Ips 65218/2010 z dne 13.4.2017 je sodišče ugotovilo, da »zvočno snemanje obsojenca in posredovanje posnetka organom pregona zaradi kazenskega pregona obsojenca, nedvomno pomeni poseg v obsojenčevo pravico do zasebnosti iz 35. člena URS.« Tudi v tem primeru je sodišče tehtalo različne človekove pravice ter ob uporabi načela sorazmernosti odločilo, da je »poseg v obsojenčevo pravico do zasebnosti v konkretnem primeru dopusten. Zvočni posnetek, ki ga je sodišče upoštevalo kot dokaz, je namreč nastal v trenutku obsojenčevega izvrševanja izredno hudega kaznivega dejanja - napeljevanja h kaznivemu dejanju umora. Pravica do osebne varnosti oziroma življenja oškodovanke ima v konkretni situaciji nedvomno prednost pred osebnostno pravico obsojenca do glasu oziroma zasebnosti, v katero je bilo poseženo z zvočnim snemanjem v trenutku izvrševanja kaznivega dejanja in z izvedbo dokaza s poslušanjem posnetka na glavni obravnavi.«

Vrhovno sodišče je tudi tehtalo med obdolženčevo pravico do zasebnosti in pravico do osebnega dostojanstva oziroma pravico do časti in dobrega imena zasebnega tožilca. S sodbo opr. št. I Ips 198/2008 z dne 15.1.2009 je odločilo, da je »poseg v zasebnost s »tajnim« snemanjem izjemoma lahko dopusten, če obstajajo posebej utemeljene okoliščine, zaradi katerih ima izvedba takšnega dokaza v kazenskem postopku poseben pomen za izvrševanje neke druge pravice, ki jo varuje Ustava: v konkretnem primeru pravice do osebnega dostojanstva oziroma pravice do časti in dobrega imena zasebnega tožilca.«

Pogosti so primeri, ko je bil posnetek narejen s pomočjo predhodno nameščenih videokamer za varovanje premoženja (t.i. varnostne kamere). Višje sodišče je npr. s sodbo opr. št. V Kp 1323/2015 z dne 19.5.2015 odločilo, da »posnetek videonadzorne kamere na parkirišču pred trgovinskim centrom ni nedovoljen dokaz niti v primeru, če opozorila, da se izvaja video nadzor ne bi bilo. Gre za trk ustavne pravice do zasebnosti in ustavne pravice do osebne varnosti in varstva zasebne lastnine. Po opravljenem testu sorazmernosti je sodišče prednost podelilo oškodovančevi pravici do osebne varnosti in pravici do varstva zasebne lastnine. Drugačna odločitev bi bila neživljenjska, saj bi pomenila, da obdolženčeva pravica do zasebnosti, ko izvršuje kaznivo dejanje, pretehta nad pravico oškodovanca do osebne varnosti in varstva zasebne lastnine, potencialni obdolženci pa bi lahko računali na večji uspeh pri izvrševanju kaznivih dejanj.«

Tudi v civilnopravdnih postopkih je sodišče že večkrat presojalo t.i. nedovoljene dokaze:

Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. II Ips 80/98 z dne 25.3.1999 odločilo, da se »zvočni posnetek pogovora z drugim, ki ga napravi udeleženec pogovora, načelno presoja povsem enako kot zapiske, ki si jih napravi o pogovoru, neglede na način zapisa in neglede na čas zapisa.« Vendar pa je sodišče poudarilo tudi, da se »neglede na to, ali se presojajo same po sebi ali s stališča varstva zasebnosti v širšem (ustavnopravnem) kontekstu, določbe Zakona o pravdnem postopku narekujejo naslednji sklep: pravdna stranka se sme upreti zaslišanju priče o taki vsebini njenega (telefonskega) pogovora z drugim, glede katere bi sama imela pravico odkloniti izpoved zaradi razlogov iz 271. člena v zvezi s 1. odstavkom 238. člena ZPP. V nasprotnem primeru bi bila izigrana pravica stranke, da odkloni izpoved.«

Višje sodišče je s sklepom opr. št. I Ip 152/2013 z dne 23.1.2013 odločilo, da »dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, ni dopustno izvesti.« Sklicevalo se je na 35. člen URS, ki zagotavlja nedotakljivost človekove zasebnosti, s čimer je zagotovljeno varstvo pred (tajnim) snemanjem pogovorov brez dovoljenja vseh oseb, ki v pogovoru sodelujejo. Če je pogovor posnet brez vednosti prizadete osebe, je s tem poseženo v izključno pravico osebe, da sama razpolaga s svojo besedo oziroma glasom. To pa pomeni, da dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, ni dopustno izvesti.« V preučevanjem primeru je sodišče upoštevalo načelo sorazmernosti in presojalo, kateri pravici dati prednost: pravici do zasebnosti ali pravici do izvedbe dokaza. Pri svoji odločitvi je torej sodišče pazilo, da se z izvedbo predlaganega dokaza ne poseže v kakšno ustavno varovano človekovo pravico.

Podobno kot v kazenskem in civilnem postopku pa odločajo sodišča tudi v upravnih postopkih.

Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. I U 687/2012 z dne 19.12.2012 ugotavljalo dovoljenost dokaza – zvočnega posnetka, ki ga je posnela in shranila tožeča stranka skladno z določbami Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom). Ta dovoljuje snemanje komunikacij in z njimi povezanih podatkov o prometu v okviru zakonite poslovne prakse z namenom, da se zagotovi dokaz o tržni transakciji. Tako zaposleni, kot zunanji klicatelj, so o snemanju obveščeni. Sodišče je tako presojalo trk dveh pravic: pravice do varovanja osebnih podatkov po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) ter pravice do varovanja lastnine. Odločilo je, se »osebni podatki v javnem sektorju se lahko obdelujejo (tudi ko gre za snemanje telefonskih pogovorov), če je to nujno za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo.«

Pripravila: mag. Jasmina Potrč

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.