Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da se nasprotnega udeleženca A. A. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom do 1. januarja 2021. Nasprotni udeleženec je v pritožbi navajal, da ne ogroža nikogar, da nima duševne motnje ter da ni pravne podlage, da se ga zadržuje na oddelku pod posebnim nadzorom. Navaja, da nima paranoidne shizofrenije, ter da zaradi neprimernih zdravil, ki jih je dobil, bruha.
Sodišče druge stopnje je 2. decembra 2020 s sklepom I Cp 2072/2020 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
Uvodoma je ugotovilo, da se zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja skladno s prvim odstavkom 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Takšno zdravljenje je dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
V 53. členu ZDZdr je določeno, da je oseba lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve.
Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bil nasprotni udeleženec prvič hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici leta 2001 v starosti 23 let. V zadnjih treh mesecih leta 2020 je bil večkrat hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, pri čemer je vsakih nekaj dni dajal in prekliceval soglasje za sprejem. Nazadnje je bil nasprotni udeleženec pripeljan v psihiatrično bolnišnico 15. novembra 2020 z reševalci po intervenciji policistov in dežurne zdravstvene ekipe zaradi konfliktov doma. Kot razlogi za sprejem so navedeni poslabšanje shizofrenije po opustitvi terapije, agresivnost v domačem okolju ter osebna motenost. V sprejemnem zapisniku je navedeno, da so druge oblike pomoči neustrezne, da zavrača terapijo, ne sodeluje pri zdravljenju, da je v domačem okolju verbalno in fizično agresiven do svojcev, s čimer ogroža njihovo zdravje in življenje.
Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da imajo ugotovitve sodišča prve stopnje oporo v ugotovitvah izvedenca, medicinski dokumentaciji in izpovedbi nasprotnega udeleženca ob zaslišanju. Izvedenec je ugotovil, da gre pri nasprotnem udeležencu za paranoidno shizofrenijo, zaradi katere je ogrozil življenje in zdravje oseb v svojem okolju ter je bil latentno nevaren tudi za svoje zdravje, to je, da bi se lahko poškodoval. Njegova presoja realnosti je hudo motena oziroma povsem zabrisana ter gre že za relativno kronificirano psihotično simptomatiko, zato potrebuje daljšo obravnavo vsaj šestih tednov na oddelku pod posebnim nadzorom. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji po 39. členu ZDZdr.
Pritožbeno sodišče se je opredelilo tudi do drugih pritožbenih navedb, in sicer je ugotovilo, da je bil nasprotni udeleženec v domačem okolju verbalno in fizično agresiven – zato je tudi bil po intervenciji policistov pripeljan v psihiatrično bolnišnico. To je nasprotni udeleženec potrdil tudi sam. Sodišče je prav tako ugotovilo, da je bil nasprotni udeleženec ob sprejemu v bolnišnico pod vplivom psihotične simptomatike, kar tudi izhaja iz zdravstvenih podatkov.
Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da je odločitev o uvedeni terapiji (vključno z zdravili, ki jih prejema) v pristojnosti zdravstvene stroke, zato pritožba z navedbami, da je terapija močna in ima stranske učinke ter jo je nasprotni udeleženec odklanjal, ne more uspeti. Tudi ni res, da izvedenec nasprotnemu udeležencu ni verjel, da po zaužitju zdravila Leponex bruha, saj je navedel, da lahko bruha, a je menil, da ni vzrok v zdravilih. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je nasprotnemu udeležencu odvzeto praznovanje novega leta na prostosti, saj je sodišče prve stopnje imelo za odločitev o trajanju pridržanja podlago v izvedenskem mnenju.
Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
