Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v prometni nezgodi leta 2011, ko je kot kolesarka prečkala prehod za pešce in je vanjo trčilo vozilo zavarovanke toženca. Zahtevala je plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini skoraj 150.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan do 20 %, medtem ko je v 80 % tožnica sama odgovorna za nastalo škodo. Zoper tako odločbo se je tožnica pritožila, pritožbeno sodišče pa je njeni pritožbi ugodilo ter odločbo spremenilo tako, da je temelj tožbenega zahtevka podan v deležu 40 %, v deležu 60 % pa je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo.
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku med drugim ugotavljalo tudi, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je temelj zahtevka podan v razmerju 40 - 60 %.
Vrhovno sodišče je v sklepu in sodbi št. II Ips 133/2019 z dne 2.10.2020 najprej povzelo dogajanje, da je tožnica kot kolesarka sprva peljala po kolesarski stezi, ki pa jo je med vožnjo zapustila, ne da bi nakazala smer. Pri tem je prečkala vozišče, kjer kolesarjem ni dovoljeno. V nadaljevanju je po levi strani (tj. strani ob cesti) obvozila nepravilno parkirano vozilo in nato, ne da bi nakazala spremembo smeri, ostro zapeljala na prehod za pešce, kjer je trčila v vozilo zavarovanke toženca. Pri tem je treba izpostaviti, da so imeli kolesarji prehod čez cesto urejen nekoliko naprej od prehoda za pešce. Sodišče je prav tako ugotovilo, da bi voznica avtomobila lahko preprečila trk, če bi nevarno in nepravilno približevanje kolesarke prehodu za pešce zaznala pravočasno in takoj zavirala.
Sodišče je naprej obravnavalo vprašanje oprostitve objektivne odgovornosti tožene stranke.
Kot sta že poudarili nižji sodišči, je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, saj je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do kolesarja objektivne narave. V tem odnosu je treba premikajoče se motorno vozilo šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ), za katero se domneva, da je vzrok nastali škodi. Objektivno gledano je sicer škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. V določenih primerih pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal. V takih izjemnih primerih lahko ravnanju oškodovanca pripišemo pomen izključnega vzroka nesreče.
Za oprostitev odgovornosti bi moral imetnik nevarne stvari v skladu s 153. členom OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ni mogel izogniti ali jih odvrniti. Ker gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari tako spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovancev. Če je oškodovanec sicer ravnal neskrbno, a bi imetnik moral takšno ravnanje pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil posledice njegovega ravnanja, oprostitve odgovornosti ne bo.
Vrhovno sodišče sledi presoji nižjih sodišč, da pogoji za popolno oprostitev zavarovanke toženca kot imetnice nevarne stvari niso izpolnjeni. Sodišče poudari, da načelo zaupanja v prometu ne velja absolutno, temveč je korigirano z načelom defenzivne vožnje. Po tem načelu mora udeleženec v cestnem prometu bdeti tudi nad ravnanjem drugih udeležencev v prometu in mora storiti vse, da prepreči nevarnost, če ugotovi, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Ker je bilo mogoče zaznati namero oškodovanke, da bo kot kolesarka prečkala prehod za pešce, se v skladu z načelom defenzivne vožnje toženec ne more razbremeniti s sklicevanjem, da se tožnica kot kolesarka na konkretnem prehodu za pešce sploh ne bi smela nahajati. Ravno okoliščina, da se je tožnica nahajala v neposredni bližini prehoda za pešce ter njena pot vožnje ni bila običajna (ni vozila po kolesarski stezi), je zavarovanki toženca narekovala skrajno previdnost.
Četudi je bila tožnica tista, ki je ustvarila prepovedani položaj, njenemu ravnanju ni mogoče pripisati pomena izključnega vzroka za nesrečo. Ni namreč mogoče reči, da je zavarovanka toženca, ki tožničine namere očitno ni zaznala in pred prehodom ni zavirala, ravnala s skrajno skrbnostjo. Tako tožnica kot tudi voznica osebnega avtomobila sta se namreč peljali iz iste smeri; tožnica se je v vidnem polju voznice pojavila že štiri sekunde pred samim trkom, ko je obvozila belo parkirano vozilo. Ob takšni skrbnosti bi trk še lahko preprečila.
Kadar oškodovanec sam ravna nepazljivo in utrpi škodo, vendar pogoji za izključitev objektivne odgovornosti niso podani, je to v skladu s tretjim odstavkom 153. člena OZ razlog za delno razbremenitev imetnikove odgovornosti. Sodišče pri presoji soprispevka oškodovanca upošteva več okoliščin: na eni strani pomen povečane nevarnosti, ki jo za nastanek škode samo po sebi pomeni motorno vozilo, po drugi strani pa vrednoti težo oškodovančevega nepravilnega ravnanja in tudi morebitno neskrbnost ravnanja imetnika motornega vozila.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da je pri presoji soprispevka pomembno, da je tožnica na svoji poti pred prometno nesrečo zagrešila več cestno prometnih kršitev (vožnja izven kolesarske steze, nenakazovanje spremembe smeri vožnje, pred prečkanjem prehoda za pešče ni sestopila s kolesa). Takšno ravnanje je bilo vsekakor zelo tvegano in nepremišljeno. Na drugi strani se je zavarovanka toženca prehodu približevala pravilno, hitrost vožnje je zniževala, vendar pa bi lahko ob dolžni skrbnosti trk preprečila.
Po oceni Vrhovnega sodišča je nevarno prometno situacijo s tveganim manevrom povzročila tožnica, zato je njenemu ravnanju pripisati pomen pretežnega vzroka za nesrečo. Sodišče je na tem mestu dodalo, da je pritožbeno sodišče zmotno menilo, da težo tožničinim kršitvam jemlje okoliščina, da je do nesreče prišlo na prehodu za pešce. Konkretni prehod ni bil namenjen prečkanju kolesarjev, zato je bila tožnica, ki ga je kot kolesarka prevozila (in ne prehodila), v prepovedanem položaju. Kršitev prometnih predpisov ne more utemeljevati tožničinega nižjega soprispevka.
Vrhovno sodišče je reviziji delno ugodilo glede temelja odškodninske odgovornosti ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in v tem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje in sicer tako, da je tožnica v 80% sama odgovorna za nastalo škodo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
