Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo, s katero je bilo odločeno, da se njegovemu predlogu za razrešitev ugodi in se ga razreši ter da se namesto njega kot novega izvajalca storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči upravičencu določi drugega odvetnika. V obrazložitvi sklepa je sodišče navedlo, da je odnos zaupanja med upravičencem in tožnikom kot izvajalcem brezplačne pravne pomoči porušen in da upravičenec zavrača sodelovanje s tožnikom. Zato bi tudi v primeru, če bi tožbi ugodilo, tožnik moral podati predlog za svojo razrešitev po desetem odstavku 30. člena ZBPP, ker ne more v redu opravljati svoje dolžnosti.
Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo, v kateri navaja, da je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da nima pravnega interesa za sodno varstvo, napačna. Predloga za razrešitev ni podal sam, ampak ga je podal upravičenec. Če je predlog podal upravičenec, bi morala tožena stranka izvesti postopek in ugotoviti, ali je v redu opravljal svoje dolžnosti, česar pa ni naredila.
Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 130/2020 z dne 28. oktober 2020 ugotovilo, da je pritožba utemeljena. Upoštevalo je, da je sporno, ali je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožnikove tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ta določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako odločitev na podlagi stališča, da pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke, ker bi moral po desetem odstavku 30. člena ZBPP pri toženi stranki podati predlog za svojo razrešitev. Tako stališče pa je po presoji Vrhovnega sodišča napačno.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da lahko v skladu z desetim odstavkom 30. člena ZBPP postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Glede na navedeno postavljeni odvetnik ni dolžan predlagati svoje razrešitve, ampak mu ta zakonska določba zgolj daje možnost, da sme zahtevati razrešitev, če sam meni, da ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo razrešila pritožnika na podlagi njegovega predloga, pritožnik pa zatrjuje, da takšnega predloga ni podal (niti ga ni bil dolžan podati), mu torej pravnega interesa za tožbo zoper navedeno odločbo o razrešitvi ni mogoče odreči.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da v obravnavanem primeru za priznanje pravnega interesa ni pravno odločilno, ali je porušeno medsebojno zaupanje med tožnikom kot izvajalcem brezplačne pravne pomoči in upravičencem do nje, kar je sodišče prve stopnje brez potrebe ugotavljalo z natančno in poglobljeno analizo okoliščin konkretnega primera in navedb strank. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da mora biti okoliščina odsotnosti pravnega interesa očitna, kar pomeni, da mora biti spoznavna na prvi pogled in brez poglobljene analize.
Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da pritožnik za tožbo nima pravnega interesa. S tem je kršilo določbo 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče je zaradi podane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevaje stališča iz tega sklepa ponovno opraviti preizkus procesnih predpostavk in če so te izpolnjene, tožbo obravnavati po vsebini.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
