Božji kompleks: Za takšnega posameznika so značilni grandiozni občutki neizmerne sposobnosti, privilegiranosti in nezmotljivosti. Gre torej za trdno prepričanje o večvrednosti in nezmožnosti priznanja napake ali neuspeha, kljub neizpodbitnim dokazom o nasprotnem. Svoje mnenje ima takšen posameznik za absolutno resnico, prepričan je tudi, da družbena pravila zanj ne veljajo. Kompleks je odlično prikazan v filmu Malice (Zloba), pogosto pa ga opazimo pri ljudeh na položajih oblasti. (vir)
Ko sem že mislil, da me ne more presenetiti več nič, kar je v povezavi z našim sodstvom, naletim na novico o tem, kako mora Informacijska pooblaščenka učiti Ustavno sodišče o človekovih pravicah in odpravljati njegove kršitve teh pravic.
Branje omenjene novice pa je na plano prineslo nekaj lastnih izkušenj in frustracij s sodstvom, kar me je spodbudilo k pisanju tega prispevka.
Skrivanje sodnih odločb
Verjetno večina ljudi ve, da sodišča izrekajo sodbe v imenu ljudstva. Malo manj jih ve, da so skladno s 24. členom Ustave Republike Slovenije sodne obravnave javne (razen posebej določenih izjem), še manj pa jih je seznanjenih s tem, da Sodni red v 5. členu določa, da »sodišča zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja«.
Iz teorije je torej prava bolj in tudi malo manj veščim posameznikom dokaj jasno, kako stvari stojijo. No, vsaj bilo je, vse dokler se tega vprašanja ni lotilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije in izdalo »prelomno« sodbo, s katero je sodne odločbe izvzelo iz sistema informacij javnega značaja in s tem negiralo zgoraj napisane pravne norme. Vrhovno sodišče RS tako v odločbi X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 ugotavlja, da zakoni, predpisi in ustava zanj ne veljajo. Javnost pa tako ni več upravičena do vpogleda v sodne odločbe – mora jih zgolj upoštevati.
Kakšne bi bile koristi objave vseh sodnih odločb?
V prvi vrsti bi to izredno pozitivno vplivalo na razumevanje in uporabo prava. Definicije posameznih pravnih terminov bi bile veliko bolj jasne, stranke v postopkih bi lažje presodile, ali je pritožba na višjo instanco smiselna oz. glede na izdano sodbo celo potrebna. Poleg tega bi sodniki (ali strokovni sodelavci) pri sestavljanju sodnih odločb imeli boljši vpogled v prakso kolegov in odločanje na višji instanci. Tako bi bile že na prvi stopnji sodbe kvalitetnejše in bolj »vodotesne«. Veliko obrazložitev sodb bi lahko bilo tudi bistveno krajših, ker bi bile bolj konkretne, saj so v osnovi pisane prav za presojanje na višji stopnji. Ta bi tako odločala v bolj specifičnih primerih, kar bi bistveno olajšalo delo vseh sodišč in zmanjšalo obseg dela.
Veliko sporov bi bilo mogoče celo preprečilo, saj bi boljši pregled nad možnim izidom spora pred sodiščem stranke spodbudil k izven sodni poravnavi, s tem pa bi se izognili nepotrebnim stroškom in dolgotrajnim sodnim postopkom. To bi koristilo tako strankam v postopku kot odvetnikom.
Takšen sistem bi torej koristil posameznikom, odvetnikom, sodnikom in nenazadnje celotnemu sodnemu sistemu.
Kakšne pa bi bile negativne posledice objave vseh sodnih odločb?
Po dolgem razmisleku si lahko predstavljam le dve negativni posledici, izmed katerih pa načeloma nobena ni zares negativna (vsaj za celotno družbo).
Prva takšna negativna posledica bi lahko bila objava osebnih podatkov, vsebovanih v sodnih odločbah. To seveda ni niti potrebno niti zaželeno. Javnost, ki jo zanimajo sodne odločbe, želi izvedeti le podrobnosti o pravnih vidikih (dejansko stanje in stališče sodišča), ne pa o osebnih. Če me zanima, kaj je imel sosed opraviti na sodišču, bom vprašal drugega soseda, kajti verjetno že vsa soseska pozna podrobnosti primera. Tu se torej pojavi potreba po anonimizaciji sodnih odločb. To je mogoče izvesti s tehničnimi sredstvi (rešitve že obstajajo) ali pa ročno. Za določen del sodnih odločb VS RS to počne že zdaj – torej bi se povečal le obseg dela, način dela pa je že utečen. Glede na to, da bi se po drugi strani obseg dela zmanjšal (kot je razvidno iz prejšnjih navedb), nekaj dodatnega dela z anonimizacijo ne bi smelo prinesti večjih težav. Bi pa bil obseg dela seveda povečan predvsem v začetni fazi, ko bi se anonimizirale odločbe za nazaj.
Druga negativna posledica pa bi lahko bila negativna zgolj za sodni sistem, ker bi se z objavo vseh odločb ob blišču pokazala tudi vsa beda slovenskega sodstva. Iz omare bi padli vsi okostnjaki in razgalili tudi tisti del sodniškega dela, ki sodiščem ni v ponos. To bi lahko negativno vplivalo na ugled sodišča in sodnikov ter celo ogrozilo kakšno upokojitev. Izvajale bi se lahko analize dela sodišč in sodnikov, njihove uspešnosti, napovedovanja uspeha v pravdi itd. Skratka, delo sodišč in sodnikov bi bilo pod stalnim drobnogledom – menim, da je to glavni razlog, da še niso objavljene vse sodne odločbe in v bližnji prihodnosti tudi ne bodo. Lahko pa vam zaupam (kar seveda tisti, ki ste prebrali do te točke, zagotovo že veste), da takšni sistemi v razvitih pravnih redih že obstajajo in sodni sistem kljub temu deluje. Ponekod se obravnave celo prenašajo v živo po televiziji – pa sistem vseeno deluje.
To pa še ni vse ...
Torej zdaj vemo, da se nas sodbe sodišč ne tičejo, kar pa še ni vse, kar nas ne bi smelo zanimati v povezavi s sodiščem. Če se vprašamo, kako pa sploh delujejo sodišče in sodniki, naletimo še na eno stvar, ki se nas po mnenju sodišča ne tiče.
Sodniki pri svojem delu uporabljajo različne vodnike in priročnike, ki jih sodišče kot delodajalec zagotovi sodnikom za pravilno in uspešno opravljanje njihovega dela. Ti vodniki so po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) obravnavani kot informacija javnega značaja, ker so sestavljeni v povezavi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa. Ko zahtevaš (skladno z ZDIJZ) dostop do teh dokumentov, pa se pojavijo težave.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije najprej presodi (odločba Su 301/2020 z dne 19. 6. 2020), da gre pri omenjenih delih za avtorska dela (kot so pred časom trdili že za same sodne odločbe), hkrati pa ugotavlja, da bi objava teh vodnikov in navodil povzročila motnje pri delu sodišča, saj bi javnost tako poznala način delovanja sodnikov. Sodišče je zavzelo stališče, da bi z razkritjem teh dokumentov »lahko nastal vtis, da sodniki sodijo po internih navodilih« (Res? Ali so ta navodila tako podrobna? Kaj pa sodnikova neodvisnost?).
Ker se kot prosilec za informacije javnega značaja ne zadovoljiš s takšnim odgovorom, se obrneš po pomoč na Informacijskega pooblaščenca, ki seveda pozna ZDIJZ, in upaš na nekaj več posluha za pravico do dostopa do informacij javnega značaja. Vendar se zaplete tudi pri tem koraku. Informacijski pooblaščenec (informacijska pooblaščenka osebno) ugotovi, da so ti dokumenti informacije javnega značaja, vendar po vpogledu ugotovi, da so res tako občutljivi, da bi njihovo razkritje lahko povzročilo motnje pri delu sodnikov in da bi to lahko pomenilo grožnjo neodvisnosti sodnikov. V obrazložitvi (sklep IP št. 090-135/2020-4) navaja, da je »kot vir ogrožanja sodniške neodvisnosti mogoče opredeliti karkoli oz. kogarkoli, med drugim tudi stranke postopka, sredstva javnega obveščanja, javnost, civilno družbo […], sploh če bi se seznanila z vsebino teh dokumentov«. Skratka, če bi vedeli, kako delujejo sodniki, bi s tem ogrožali njihovo neodvisnost in povzročili motnje pri delovanju sodišča. Navedena odločba IP vsebuje še druge zelo zanimive odseke, za katere pa v tem prispevku ni več prostora. (Med drugim recimo pravni standard, da lahko organ zavrne vpogled v interne dokumente, če bi to utegnilo povzročiti motnje pri njegovem delu – skratka »joker« za vsako prihodnjo odklonitev, če organi pač informacij ne bodo želeli javno razkriti. Ta standard je seveda postavilo sodišče in ne IP.)
Do zdaj nikoli nisem imel razloga, da bi podvomil o sodniškem delu in njihovi korektnosti (čeprav gotovo obstajajo izjeme, kot pri vseh poklicih). Vendar se mi glede na navedbe VS RS in ugotovitve IP zdaj resno poraja vprašanje: Česa vsega ne vemo o delovanju sodišč in sodnikov, po kakšnih »zaupnih« navodilih nam sodijo? Ali torej sodijo po vnaprej določenih scenarijih in bi njihovo poznavanje zahtevalo odmik sodnikov od ustaljenega postopkovnega formalizma – spremembo rutine? To skrivanje mi odpira ogromno vprašanj in je močno načélo moje zaupanje v delovanje sodstva. Predvsem zaradi tega, ker sem mislil, da vem, kako deluje ali bi vsaj naj delovalo sodišče ... Zdaj pa vem, da ne vem in da niti ne smem vedeti.
Sodna veja oblasti se je tako odločila, da se bo odcepila, s sabo je vzela pravice, nam pa pustila obveznosti.
Diagnoza »Božji kompleks« je tako popolnoma na mestu, le da bo za zdravljenje te psihične motnje potrebno več kot le obisk pri psihiatru.
Dodajam še sklep o zavrnitvi dostopa do sodbe - to pa je že tema za ločen prispevek.
P. S.: Ta prispevek je odraz mojih osebnih stališč in frustracij s sodnim sistemom ter ne odseva mnenj ali stališč moje frizerke, avtomehanika, delodajalca ali hišnika – vse je zraslo na mojem zelniku.
Pripravil: Gregor Zagozda, univ. dipl. pravnik
Direktor razvojnega odbora in vodja projektov v družbi Lexpera d.o.o.
Foto: Cloud photo created by kjpargeter - www.freepik.com - Hammer of the Gods
Prispevek je dopolnjena verzija objave na družbenem omrežju Linkedin.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
