c S
IZ SODNE PRAKSE: Vloga državnega pravobranilstva v kazenskih postopkih 28.10.2020 Pritožbeno sodišče je poudarilo, da glede na pooblastila državnega pravobranilstva (danes Državnega odvetništva po ZDOdv), ki izhajajo iz Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra) in Zakona o kazenskem postopku (ZKP), to pristopa v kazenskih postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost, nima pa pristojnosti za zastopanje Republike Slovenije kot subsidiarnega tožilca.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog RS za vrnitev v prejšnje stanje in nadaljevanje kazenskega postopka. Državno pravobranilstvo, ki zastopa RS, se je zoper tak sklep pritožilo ter sodišču predlagalo, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje in nadaljevanje kazenskega pregona oziroma da izpodbijani sklep razveljavi ter RS dopusti vlogo subsidiarnega tožilca v obravnavani kazenski zadevi.

Višje sodišče je pritožbo s sklepom II Kp 43392/2010 zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je uvodoma navedlo, da se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da v RS funkcijo pregona v interesu države opravlja izključno in samo državni tožilec, ki opravlja v javnem interesu kazenski pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zato državno pravobranilstvo nima pristojnosti za zastopanje RS kot subsidiarnega tožilca. Če bi takšna pooblastila imelo, bi ta bila določena v ZDPra.

Sodišče je nadalje potrdilo, da na podlagi 1. člena ZDPra državno pravobranilstvo zastopa RS in druge subjekte, določene z zakonom, pred sodiščem in upravnimi organi, opravlja pa tudi druge naloge, določene z zakonom. Vendar pa je v zvezi z zastopanjem v kazenskih zadevah treba upoštevati 17. člen ZDPra v povezavi z 32. poglavjem ZKP, ki določa, da je državno pravobranilstvo pristojno v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacije in uveljavitve drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost (členi 538 do 546). Poudarilo je tudi, da po določbah 60. člena ZKP državni organ, ki je oškodovan s kaznivim dejanjem, ne more kot subsidiarni tožilec prevzeti kazenskega pregona, saj funkcijo pregona v interesu države opravlja samo državni tožilec. Prav tako ne more kazenskega pregona v interesu države prevzeti državno pravobranilstvo, ki sicer zastopa državo in njene organe pred sodišči, vendar samo glede premoženjskih vprašanj (7. in 8. člen ZDPra).

V zvezi z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, kot tudi pritožnice, da o vprašanju, ali lahko državno pravobranilstvo nastopa kot oškodovanec in kot tožilec ter zastopa državo v primeru odstopa od pregona državnega tožilca, ni izrecne sodne prakse, pritožbeno sodišče poudarja, da sodne prakse v tej smeri preprosto ni zato, ker te pravice oziroma tega pooblastila, država oziroma državno pravobranilstvo, preprosto nima. Zato je obravnavani postopek precedens v slovenski sodni kazensko pravni praksi.

Sodišče je poudarilo, da če bi država, državno pravobranilstvo pa kot njen pooblaščenec, imela pooblastila, da nastopa kot tožilec v primeru, ko državno tožilstvo odstopi od pregona, bilo to določeno že v ZKP. Iz določb ZKP pa izhaja ravno nasprotno, kar je že opisano zgoraj.

Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju poudarilo, da s tem, ko je sodišče zavrnilo predlog državnega pravobranilstva za vrnitev v prejšnje stanje in nadaljevanje kazenskega pregona, ne gre za kršitev procesnih jamstev RS. Ob tem je izpostavilo, da načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Splošna enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika, kar v postopku pred sodišči pomeni, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne.

Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ustavna pravica iz 22. člena zagotavlja, da sodišče ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v določeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Ustavno načelo enakega varstva pravic pa ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ga pa zavezuje, da mora enaka razmerja urejati enako. Zakonodajalčevo razlikovanje je v nasprotju z načelom enakosti, kadar je samovoljno, torej takšno, za katerega ni stvarnega razloga. Če pa ima zakonodajalec za razlikovanje stvaren temelj, mu ni mogoče očitati, da je ravnal arbitrarno. Načelo enakosti zahteva tudi od sodišča, da v enakih pravnih položajih odloča enako in v različnih različno.

V zvezi z določbo 22. člena Ustave in komentarjem k tej določbi je Višje sodišče zaključilo, da država, ki jo zastopa državno pravobranilstvo, v primeru, ko v kazenskem postopku državni tožilec umakne obtožbo, v nobenem primeru ne more nadaljevati kazenskega postopka zoper obdolženca kot oškodovanka in kot tožilka, sodišče prve stopnje zato z izdajo zavrnilnega sklepa ni kršilo ustavne pravice enakosti pred zakonom. Zato lahko država kot stranka v kazenskem postopku nastopa le v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost. V teh postopkih so državi zagotovljene vse pravice iz 22. člena Ustave.

Ker je drugostopenjsko sodišče ugotovilo, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, je pritožbo državnega pravobranilstva kot neutemeljeno zavrnilo.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.