c S
IZ SODNE PRAKSE: Sprememba preživnine zaradi spremenjenih okoliščin 16.09.2020 Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ob stališču, da je bila prvotno, s sodno poravnavo določena preživnina za mladoletnega drugega toženca dogovorjena v prenizkem znesku, to preživnino zvišalo, čeprav je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se potrebe toženih strank in zmožnosti tožeče stranke niso spremenile.

Tožnik je s tožbo zahteval znižanje preživnine, ki jo je plačeval na podlagi sodne poravnave iz leta 2013, in sicer iz dosedanjih 180,00 evrov na 50,00 evrov mesečno za vsakega otroka. Toženca sta z nasprotno tožbo zahtevala zvišanje preživnine, in sicer iz dosedanjih 180,00 evrov na 250,00 evrov mesečno za vsakega. Sodišče prve stopnje je tako tožbo kot nasprotno tožbo zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je po pritožbi za drugega toženca zvišalo dosedanjo preživnino na 250,00 evrov mesečno. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil revizijo.

Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. II Ips 3/2020 reviziji ugodilo. Sodišče je najprej ugotavljalo, ali so se zmožnosti preživninskih zavezancev (očeta in matere) in potrebe preživninskih upravičencev (otrok) spremenile.

Sledilo je ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da ima oče (tožnik) sedaj sicer res nižjo plačo, a bi glede na svoje izkušnje in sposobnosti lahko dosegel tudi bistveno višja sredstva; poleg tega je v tem času pridobil dodatno premoženje (delež od delitve skupnega premoženja, izplačani potni stroški, sredstva od prodaje avtov), stroškov z najemnino pa nima. Materialne zmožnosti matere so se v času po določitvi prvotne preživnine nekoliko zvišale. Potrebe otrok (tožencev) se niso spremenile; ima pa prva toženka tudi lasten zaslužek, saj občasno dela preko študentskega servisa. Sodišče je presodilo, da do bistvenih sprememb, ki bi utemeljevale znižanje ali zvišanje preživnine, ni prišlo.

Takšni ugotovitvi je sledilo tudi sodišče druge stopnje, saj je ugotovilo, da se potrebe otrok niso bistveno spremenile: v času sklenitve sodne poravnave so bile namreč ocenjene pretirano visoko, dejansko pa so bile že takrat enake kot sedaj. Prav tako je sodišče pritrdilo ugotovitvam, da so se materine zmožnosti izboljšale, očetove zmožnosti pa se niso poslabšale, temveč ostale najmanj enake, če ne celo boljše.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje se je tudi oprlo Vrhovno sodišče. Ob tem pa je opozorilo, da se skladno s 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) prej določena preživnina spremeni le, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Sodišče poudarja, da je jezikovno sporočilo teh besed jasno in določno ter pušča zelo ozko polje razlage. Pomeni namreč, da morajo za višino preživnine bistvena dejstva in okoliščine nastopiti kasneje, po nastanku izvršilnega naslova, s katerim je določena prvotna preživnina. Kdaj kasneje, nam v tem primeru, ko je bila prvotna preživnina določena s sodno poravnavo, v drugem razlagalnem koraku pove sistemska razlaga (ta izhaja iz domneve o legislativni in normativni harmoniji), natančneje civilno procesno pravo, ki ureja sodno poravnavo, njene učinke in časovne meje pravnomočnosti.

Tako v domači teoriji kot sodni praksi je nesporno, da ima sodna poravnava učinke pravnomočnosti. Izpodbijati jo je mogoče samo s posebnim, sodni poravnavi prilagojenim izrednim pravnim sredstvom, tj. s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. in 393. člen ZPP) ter v zelo omejenem obsegu z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče zato meni, da določbe 132. člena ZZZDR, po kateri lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, ni mogoče razlagati kot možnost spreminjanja že prisojene ali s sodno poravnavo dogovorjene preživnine ali kot ponovno odmero preživnine, torej kot poseg v pravnomočnost, temveč kot možnost spremembe pravnomočno urejene preživnine zaradi okoliščin, na katere pravnomočnost ne seže. To pomeni, da lahko stranka zahteva spremembo preživnine le zaradi spremenjenih okoliščin, nastalih v trenutku, na katere se nanaša poravnava. Okoliščine, ki so nastale po pravnomočnosti odločbe ali sodne poravnave, v to niso zajete.

Ob tem je Vrhovno sodišče opozorilo na svojo sodbo II Ips 333/2015 z dne 23. 6. 2016, v kateri je izreklo: »Razlog (pogoj) za spremembo preživnine je sprememba okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev. Če spremenjenih potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca sodišče ne ugotovi, ne more spremeniti preživnine ne glede na to, da ta morebiti ni ustrezna in ne krije vseh potreb preživninskega upravičenca. Institut spremembe z izvršilnim naslovom določene preživnine namreč ne zagotavlja spreminjanja preživnine zgolj zato, ker ni ustrezna in tako tudi ne predstavlja „pravnega sredstva“ zoper odločbo, s katero je bila preživnina določena.«

Vrhovno sodišče je zaključilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ob stališču, da je bila prvotno, s sodno poravnavo določena preživnina za mladoletnega drugega toženca dogovorjena v prenizkem znesku, to preživnino zvišalo, čeprav je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se potrebe toženih strank in zmožnosti tožeče stranke niso spremenile. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je pritožbo drugega toženca v celoti zavrnilo in tudi v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.