Tožnica, sicer fizična oseba, je vložila tožbo za prepoved delovanja društva. Sodišče prve stopnje je njeno tožbo zavrglo, saj ni aktivno legitimirana za vložitev takšne tožbe.
Vrhovno sodišče (upravni oddelek) je s sklepom I Up 108/2018 ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. V skladu z določbo 41. člena > Zakona o društvih (ZDru-1) se društvu, ki izvaja dejavnost iz 3. člena ZDru-1, delovanje s sodno odločbo prepove. Upravni organi in nosilci javnih pooblastil, ki za razloge iz prejšnjega odstavka izvedo pri izvrševanju svojih pooblastil, morajo državnemu tožilcu podati prijavo o takem delovanju društva (drugi odstavek). Državni tožilec vloži pri Upravnem sodišču RS tožbo za prepoved delovanja društva, če na podlagi prijave organov oziroma nosilcev javnih pooblastil iz prejšnjega odstavka, fizičnih ali pravnih oseb oziroma po uradni dolžnosti oceni, da so razlogi dejansko podani (tretji odstavek). Določbe prejšnjih odstavkov tega člena pa ne veljajo za primere, ko je podana odgovornost društva za kaznivo dejanje po določbah predpisov, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja (peti odstavek).
Vrhovno sodišče je tako odločilo, da je glede na zakonsko ureditev pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnik za vložitev tožbe na prepoved delovanja društva ni aktivno legitimiran. Aktivna legitimacija za vložitev take tožbe je v skladu s tretjim odstavkom 41. člena ZDru-1 dana le državnemu tožilcu. Vrhovno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen vložiti take tožbe.
Vrhovno sodišče je hkrati opozorilo, da v obravnavanem primeru ne gre za "tipičen" upravni spor, zato pri presoji aktivne legitimacije ni mogoče uporabiti pravil Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki določajo, kdo je lahko tožnik v upravnem sporu. Ta se namreč uporabljajo (predvsem) v sporih o zakonitosti dokončnega upravnega akta, kjer sodišče deluje v razmerju pravne nadrejenosti in nadzora nad pravno pravilnostjo odločitev, sprejetih s strani uprave, s ciljem varstva pravic in pravno varovanih interesov oseb, ki so s temi odločitvami sprejete. V obravnavanem primeru ZDru-1 (kot lex specialis v razmerju do pravil ZUS-1) ureja specifično situacijo, ki izključno državnemu tožilcu dopušča vložitev tožbe za prepoved delovanja društva. Preprečevanje uresničevanja nedovoljenih namenov, ciljev ali dejavnosti društva je namreč v javnem interesu, zato lahko tako tožbo v skladu z ZDru-1 vloži le organ, ki ima zakonsko podeljeno pooblastilo za ščitenje takega interesa.
Stališče prvostopenjskega sodišča je torej pravilno. Ker tožbe na prepoved delovanja društva ni vložila upravičena oseba, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
