Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je priznanje očetovstva mladoletni A. A., rojeni leta 2011, ki ga je na zapisnik pri Centru za socialno delo dal tožnik in s katerim se je strinjala tudi mati druge toženke (prva toženka), nično. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva mladoletni A. A. zavrnilo. Zato je tožnik Vrhovnemu RS predlagal dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo, s katero je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je primarno predlagal, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podrejeno je predlagal, naj reviziji ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.
Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. II Ips 127/2019 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.
Uvodoma je Vrhovno sodišče opozorilo na domnevo očetovstva, ki skladno s 86. členom ZZZDR predvideva, da se za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v času 300 dni po njenem prenehanju, šteje mož otrokove matere. Očetovstvo otrok, za katere ne velja ta domneva, je treba priznati ali sodno ugotoviti. Priznanje očetovstva pomeni strogo osebno enostransko izjavo volje, ki mora biti dana nepogojno in časovno neomejeno ter za otroka, ki še nima pravnega očeta (tj. očeta na podlagi domneve ali priznanja drugega moškega), saj je v nasprotnem primeru nična. Biti mora biti prosta napak volje: moški, čigar izjava je obremenjena z napakami volje, jo lahko izpodbija zaradi sile, zmote ali zvijače v splošnih rokih za izpodbijanje pravnih poslov (analogna uporaba 99. člena Obligacijskega zakonika (OZ)).
Ker presoja ničnosti izjave o priznanju očetovstva na matičnem področju ni urejena, se analogno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (86. člen OZ). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima takšna pravda praktično enake učinke kot spor o izpodbijanju očetovstva. Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč otrokov oče oziroma moški, ki je priznal otroka za svojega, izgubi status očeta, s tem pa se ne poseže le v njegov osebni status, ampak tudi v osebni status otroka, saj ima odločitev zanj direktne statusne posledice, enake tistim v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva.
Vrhovno sodišče je tako potrdilo, da je lahko enostranska izjava o priznanju očetovstva, ki povzroči posledico na področju družinskega prava, podvržena presoji ničnosti po splošnih pravilih obligacijskega prava. V sporni zadevi se je treba vprašati, ali v času, ko je tožnik podal izjavo o priznanju očetovstva, ni bila izpolnjena katera od predpostavk za veljaven nastanek pravnega razmerja in pravni posel iz tega razloga ni imel učinkov oziroma je ničen ali celo neobstoječ. Vrhovno sodišče je kot pravilno potrdilo stališče izpodbijane sodbe, da mora sodišče v pravdi za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva utemeljenost zahtevka presoditi ne le z vidika splošnih pravil obligacijskega prava o neveljavnosti pravnega posla, ampak tudi z vidika varstva otrokove koristi. Načelo največje koristi otroka je v skladu z ZZZDR temeljno načelo za urejanje razmerij med starši in otroki. Otroci namreč uživajo posebno varstvo ne le na podlagi ustave in nacionalne zakonodaje, ampak tudi na podlagi mednarodnih pravnih aktov.
Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, da je tožnik (takrat partner prve toženke) kmalu po njenem rojstvu drugo toženko priznal za svojo, čeprav sta oba s prvo toženko vedela, da priznanje ne ustreza biološki resnici. Prva toženka je s tožnikovim priznanjem soglašala. Ker so bili izpolnjeni zakonski pogoji priznanja, je matičar očetovstvo druge toženke vpisal v matični register, s čimer je bilo med tožnikom in drugo toženko vzpostavljeno (pravno) očetovstvo. Ključni očitek revidenta v revizijskem postopku je, da je njegovo priznanje očetovstva nično (oziroma celo neobstoječe), saj naj bi s priznanjem očetovstva, ki ni temeljilo na biološki resnici, s prvo toženko zavedla CSD, ravnala nezakonito in nemoralno. Meni namreč, da sme otroka za svojega priznati le njegov biološki oče, sicer je priznanje neobstoječe oziroma navidezno ter pomeni nedopusten obid sistema posvojitve.
Ob tem Vrhovno sodišče opozarja, da slovenska pravna ureditev (tako tudi mnoge tuje) ne prepoveduje priznanja očetovstva moškemu, ki ve, da otrok ni njegov. Ureditev, po kateri naš pravni red dopušča, da priznanje ne ustreza nujno biološki resnici, je skladna tudi z mednarodnim pravom. S tem se namreč ne posega nedopustno niti v pravice biološkega očeta niti v pravice otroka, ki imata možnost (enako kot otroci, za katere velja domneva očetovstva) priznanje očetovstva (v zakonsko predvidenem roku) izpodbiti.
Vrhovno sodišče se na načelni ravni strinja z revidentom, da je mogoče pravni institut priznanja očetovstva, kot vsak drug institut, uporabiti v nasprotju z njegovim namenom, torej zlorabiti. Vendar pa v preučevanem primeru ne gre za to. Ugotovljeno je namreč bilo, da je očetovstvo priznal, ker je želel, da se med njim in toženkama vzpostavi družinska vez. Očitki o navideznosti priznanja in obidu sistema posvojitve so zato neutemeljeni.
Kot zmotno je sodišče spoznalo tudi stališče revidenta, da je priznanje nebiološkega otroka za svojega kaznivo dejanje spremembe rodbinskega stanja (189. člen Kazenskega zakonika (KZ-1)). Izvršitvena dejanja tega kaznivega dejanja so namreč podtaknitev, zamenjava otroka in drugi načini spremembe rodbinskega stanja (npr. vpis nezakonskega otroka kot zakonskega, zamenjava osebnih dokumentov), ne pa tudi lažno priznanje nezakonskega očetovstva. Kot je že bilo obrazloženo, namreč ZZZDR oziroma DZ ne prepovedujeta, da moški, ki ve, da ni oče otroka, tega prizna za svojega.
Tožnikovi pomisleki, da je dano priznanje nemoralno, ohranitev priznanega očetovstva pa pomeni zlorabo pravic, niso utemeljeni. Prepoved kršitve moralnih načel (prvi odstavek 86. člena OZ) ne pomeni prepovedi kršitve vsake moralne norme, ki jo sprejema določena družba, ampak le prepoved kršitev splošno sprejetih moralnih načel, ki uveljavljajo temeljne vrednote človečnosti. Na tem mestu je Vrhovno sodišče poudarilo, da je bilo v obravnavanem primeru priznanje dano premišljeno, v času partnerske skupnosti med tožnikom in prvo toženko ter z namenom, da se deklici ob rojstvu določi očetovstvo, saj je biološki oče očetovstvo odklanjal. Priznanje je bilo torej dano z namenom, da se med pravdnimi strankami vzpostavi družinska vez in v najboljši meri zavarujejo koristi druge toženke. Tožnik je po rojstvu druge toženke starševsko skrb tudi dejansko izvrševal - deklici je izbral osebno ime in zanjo v času partnerske skupnosti s prvo toženko lepo skrbel. Sklep v izpodbijani sodbi, da je priznanje imelo dopustno podlago, je zato pravilen.
Drugačnega razlogovanja ne utemeljujeta niti razpad partnerske skupnosti med tožnikom in prvo toženko niti tožnikovo neizvrševanje starševske skrbi. Izvajanje starševske skrbi, ki jo sestavljajo pravice in obveznosti, pripada obema staršema, torej tudi tožniku, neodvisno od tega, ali živita skupaj ali ne. Starši, katerih življenjska skupnost je razpadla, so še vedno starši, pri čemer ni pomembno, ali je bilo očetovstvo vzpostavljeno na temelju domneve, priznanja ali sodne odločbe.
Po mnenju Vrhovnega sodišča so tožnikovi očitki, ki utemeljenost zahtevka opirajo zlasti na pravico druge toženke, da izve za svoj izvor, zavajajoči in ne sledijo koristim druge toženke. S sodnim varstvom, ki ga uveljavlja tožnik, namreč pravica druge toženke do poznavanja izvora ne more biti zagotovljena – na obstoječi tožbeni podlagi bi bila namreč le ukinjena vez med njo in pravnim očetom, tj. tožnikom, ne pa tudi vzpostavljena vez z biološkim očetom, kar bi varovalo njene koristi. Ugoditev tožnikovemu zahtevku na temelju pravice do poznavanja izvora bi glede na okoliščine konkretnega primera zato pomenila (le) sredstvo za razbremenitev starševskim dolžnostim tožnika (in s tem izgubo preživninskega zahtevka druge toženke), kar ni njen namen.
Na podlagi vseh navedenih razlogov je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
