Vem, da se ponavljam, ampak voda nam vsem teče v grlo. Javnih odzivov, kaj šele ukrepov, nisem zasledila, vase prepričana karavana gre naprej, ne meneč se za lajež psov.
Podobne nepravilnosti se dogajajo tudi na drugih sodnih področjih, na primer na kazenskem, kjer pa najbolj krivični kazenski primeri vsaj odmevajo v javnosti. Premnogi udeleženci (ne le) pravdnih postopkov, ki so tudi žrtve nezakonitih ravnanj sodišč, pa ostajajo zagrenjeni v anonimnosti. In nanje hočem opozoriti širšo, ne le strokovno javnost.
To pa zato, ker po zadnjih izkušnjah na ljubljanskih sodiščih ugotavljam, da se še povečuje število sodnikov, ki jim je nestrokovno delo postalo stalnica. Očitno so strokovno literaturo nehali prebirati takoj po opravljenem pravosodnem izpitu. Zato to niso niti »črkobralci«, ki se pač po svoje trudijo, da vsaj berejo zakone, vendar so žal brez talenta za pravo. Vsi ti nesposobneži pa imajo srečo pri kadrovanju, kjer že desetletja še kar prevladuje negativna selekcija. Slabi sodniki po izvolitvi brez posledic izkoriščajo trajni mandat in odsotnost učinkovitega nadzora nad strokovnim delom. Nekateri sodniki, ki s kršitvami procesnih pravil grobo kršijo pravico do sodnega varstva, celo napredujejo (če so dovolj ustrežljivi) - in pogosto dobijo prednost pred boljšimi. Ve se, da kandidati z manj znanja in talenta hitreje upognejo hrbet, in šefi, ki jim gre bolj za številke kot za stroko, lahko uživajo v miru in številkah. In še Sodni svet je na njihovi strani, saj ne odreja nadzora nad delom problematičnih sodnikov.
Ocene kakovosti sodniškega dela so ravno zaradi slabih sodnikov skrite očem javnosti, saj ni razlogov za skrivanje dobrih rezultatov.
O njihovi porazni kakovosti predsedniki sodišč v letnih poročilih molčijo in se hvalijo le s številom rešenih zadev. Opozarjajo le na prostorsko stisko, ki je v resnici ni, saj gre le za še eno posledico slabega dela. Stanje se dodatno poslabšuje zaradi postopnega zmanjševanja pravnih sredstev zoper nezakonite odločbe sodišč. Hkrati se vedno bolj otežuje dostopnost do sodišč, saj si na Vrhovnem in Ustavnem sodišču sami izbirajo primere in s tem obseg dela.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.