c S
IZ SODNE PRAKSE: Povračilo stroškov za prevoz na delo 18.06.2020 Povračilo stroškov za javni prevoz v kombinaciji primestnega in mestnega avtobusa je mogoče le, če razdalja od avtobusne postaje – to je kraja, kamor se tožnica pripelje s primestnim avtobusom, do delovnega mesta, znaša več kot dva kilometra.

Pogoj dveh kilometrov razdalje za pridobitev upravičenosti do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela je treba upoštevati tudi v primerih posamezne pešpoti na poti na delovno mesto (npr. ko znaša razdalja od bivališča oziroma od kraja, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma razdalja od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, manj kot dva kilometra). Zaposleni za navedene razdalje, ki so krajše kot dva kilometra, ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala izplačilo razlike v stroških za prevoz na delo in iz dela za obdobje od decembra 2012 do decembra 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica se je zoper tako odločitev pritožila ter navedla, da po njenem ni pravne podlage za stališče, da mora javni uslužbenec uporabiti zgolj eno avtobusno linijo in izstopiti na prvi najbližji postaji, če je ta oddaljena manj kot 2 km do službe. Trdi, da namesto, da izstopi na prvi najbližji avtobusni postaji primestnega avtobusa in hodi 1,5 km, se lahko z mestnim avtobusom pelje naprej, naredi polkrog in se pripelje do sedeža tožene stranke.

Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 431/2019 zavrnilo njeno pritožbo. Najprej je ponovilo, da stroške prevoza na delo in z dela za sporno obdobje ureja 168. člen > Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ki določa, da pripada javnemu uslužbencu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, glede na razdaljo od kraja bivališča do kraja opravljanja dela, če ta razdalja znaša več kot 2 km (prvi odstavek). Zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov (drugi odstavek). Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se podrobneje uredi s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali poklicev. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, ki je v spornem obdobju veljal za toženo stranko glede spornega vprašanja določa enako kot ZUJF. V tretjem odstavku 5. člena pa Aneks določa, kdaj javni prevoz ni mogoč, in sicer: če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

Sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnica tudi za dneve, ko je v spornem obdobju delala v dopoldanski izmeni, ni upravičena do povračila stroškov javnega prevoza, temveč do kilometrine, kot ji je za sporno obdobje pravilno izplačala tožena stranka. Javni prevoz na razdalji med tožničinim bivališčem in krajem opravljanja dela sicer obstoji, vendar ga ni mogoče uporabiti, saj uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas za tožnico pomeni več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da povračilo stroškov za javni prevoz na način, za katerega se zavzema tožnica (kombinacija primestnega in mestnega avtobusa), v obravnavnem primeru ne pride v poštev, glede na to, da razdalja od avtobusne postaje B. (enako velja za avtobusno postajo D.), tj. kraja, kamor se tožnica pripelje s primestnim avtobusom, do tožničinega delovnega mesta znaša manj kot dva kilometra (cca. 1,5 km). Pogoj dveh kilometrov razdalje za pridobitev upravičenosti do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela je treba upoštevati tudi v primerih posamezne pešpoti na poti na delovno mesto (npr. ko znaša razdalja od bivališča oziroma od kraja, iz katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma razdalja od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, manj kot dva kilometra). Zaposleni za navedene razdalje, ki so krajše kot dva kilometra, ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela (prim. sodbo VDSS opr. št. Pdp 29/2014).

Pritožbeno sodišče je tako pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožnica je zoper takšno sodbo sodišča vložila revizijo, v zvezi s katero je Vrhovno sodišče dne 26. maja 2020 izdalo Sklep VIII DoR 64/2020-6, s katerim je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje materialno pravno pravilno razlagalo pojem »javni prevoz ni možen« v zvezi s pravico do povrnitve stroškov prevoza javnemu uslužbencu v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.