Okrožno in kasneje višje sodišče sta obsojenko spoznali za krivo storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1) ter ji izrekli kazen zapora. Zoper odločbo Višjega sodišča je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti ter med drugim navajal, da izpodbijana sodba sploh še ni postala pravnomočna, ker sodišče obsojenki - srbski državljanki, sodbe ni vročilo v pisnem prevodu, temveč ji je bila sodba zgolj ustno prevedena v srbski jezik na naroku za razglasitev sodbe.
Vrhovno sodišče se je v sklepu I Ips 47234/2018 osredinilo na bistven očitek zahteve, da zaradi nepravilnosti pri vročanju sodba (še) ni postala pravnomočna, posledično pa tudi niso izpolnjeni pogoji za izvršitev kazni.
Pravica do uporabe svojega jezika v postopku pred državnimi organi spada med temeljne človekove pravice (62. člen Ustave RS). V času oprave procesnih dejanj veljaven 8. člen - primerjalnik besedila > Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je v naš pravni red implementiral Direktivo 2010/64/EU o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (Direktiva), je določal, da imajo stranke, priče, osumljenci in drugi udeleženci v postopku pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno tolmačenje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter pisno prevajanje listin in drugega pisnega dokaznega gradiva, kar za obdolžence in osumljence vključuje tudi sodbe in odločbe sodišč (prvi odstavek 8. člena ZKP). O pravici do prevajanja in tolmačenja je treba osebe poučiti; te pa se lahko prostovoljno in izrecno odpovedo prevajanju ali tolmačenju le, če znajo jezik, v katerem teče postopek. Pravici do prevajanja se torej stranka oziroma drug procesni udeleženec lahko odpove samo, če zna jezik, v katerem teče postopek.
V kazenskem postopku ima vročanje sodnih odločb za obdolženca velik vsebinski pomen, saj ima pomembne pravne posledice. Z vročanjem sodnih pisanj se obdolžencem zagotavlja pravica do sodelovanja v postopku kot tudi pravica do pravnega sredstva. Obdolženec se z vročitvijo sodbe seznani z vsebino odločitve in potekom postopka, z vročitvijo sodbe pa začne teči tudi rok za vložitev pritožbe. Na pravilno vročitev sodbe je vezan tudi institut pravnomočnosti. Dokler sodna odločba ni vročena, ne more postati pravnomočna. Sodba po prvem odstavku 129. člena ZKP postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo. Pravnomočnost pa je bistvena predpostavka za izvršljivost sodbe. Ker je torej na vročitev sodbe vezan nastanek različnih pravnih posledic, je še posebej pomembno, da je vročitev sodbe kot najpomembnejše odločbe, izdane v kazenskem postopku, opravljena lege artis, v predpisani obliki ter na način in po postopku, ki ga predvideva zakon.
Vrhovno sodišče se je strinjalo z navedbami obsojenkinega zagovornika, da v konkretni zadevi vročitev prvostopenjske sodbe ni bila pravilno opravljena. Obsojenka je državljanka Republike Srbije ter ne razume in ne govori slovenskega jezika, zato izročitve pisnega odpravka sodbe v slovenskem jeziku ni mogoče šteti kot pravilnega načina vročitve sodbe. Prav tako ni mogoče šteti, da je bila vročitev sodbe pravilno opravljena s tem, ko je bila obsojenki takoj po razglasitvi ustno prevedena v srbski jezik. Obsojenkini izjavi, da se odpoveduje pravici do pisnega prevoda sodbe pa glede na določbo tretjega odstavka tedaj veljavnega 8. člena ZKP ni mogoče pripisati pravno upoštevnih učinkov.
Ob upoštevanju doktrine lojalne razlage je Vrhovno sodišče določbe 8. člena ZKP razlagalo tudi v duhu Direktive in presojalo, ali je bil z opisanim načinom vročanja obsojenki v konkretni zadevi zagotovljen pravičen in pošten postopek. Ugotovilo je, da se obsojenka pravici do pritožbe ni odpovedala, kar pomeni, da je bilo sodbo, kljub njeni izjavi, da se odpoveduje pravici do pisnega prevoda, mogoče izpodbijati s pritožbo (iz vseh pritožbenih razlogov). Pri tem je treba izpostaviti določbo petega odstavka 368. člena ZKP, skladno s katero se sme obtoženec, ki mu je bila izrečena zaporna kazen, pravici do pritožbe odpovedati šele, ko mu je bila sodba z obrazložitvijo vročena. Odpoved pravici do pritožbe v primeru izreka zaporne kazni je torej vezana na predhodno vročitev sodbe. Ta pa mora biti opravljena na način in po postopku, kot ga določa zakon – v konkretnem primeru z vročitvijo pisnega prevoda sodbe z obrazložitvijo v srbskem jeziku. Vrhovno sodišče je izpostavilo tudi, da je izjavo o odpovedi pisnemu prevodu sodbe obsojenka podala v nenavzočnosti zagovornika. Ob tem pa iz zapisnika ne izhaja, da je pred podajo te izjave prejela pravni nasvet ali da je bila kako drugače popolnoma seznanjena s posledicami odpovedi tej pravici.
Ker obdolženki sodba sodišča prve stopnje ni bila pravilno vročena, je sodišče s tem kršilo ne samo določbe o vročanju in uporabi jezika v kazenskem postopku, temveč tudi njeno ustavno pravico do pritožbe. Z vročitvijo sodbe se namreč zagotavlja in varuje obdolženčeva pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), katere smisel je v tem, da lahko obdolženec učinkovito brani in varuje svoj pravni položaj, pravice in pravne interese v kazenskem postopku. Šele vročitev pisnega odpravka sodbe, prevedenega v njen (srbski) jezik, bi obdolženki omogočil učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do pravnega sredstva.
Ob vsem navedenem po presoji Vrhovnega sodišča obdolženki ni bil zagotovljen pravičen in pošten postopek. Ker je sodišče ugotovilo, da je pri vročanju sodbe prišlo do nepravilnosti, bo moralo sodišče prve stopnje skladno z razlogi, ki izhajajo iz sklepa Vrhovnega sodišča, le-te odpraviti in odrediti, da se sodba pisno prevede v srbski jezik, nato pa pisni prevod sodbe vročiti obdolženki. Šele z vročitvijo pisnega prevoda sodbe obdolženki bo začel teči pritožbeni rok.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
