c S

Družinski zakonik je pomanjkljiv

17.04.2020 Družinski zakonik (DZ), ki se je v celoti začel uporabljati natanko pred letom dni, je na področje družine vnesel več sodobnih rešitev. Odločanje o ukrepih za varstvo otrokove koristi je denimo s centrov za socialno delo prenesel na okrožna sodišča. Pokazale pa so se tudi nekatere pomanjkljivosti, tako denimo pri postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo.

Sodniki po enem letu zadeve obvladujejo, družinski oddelki sodišč so se kadrovsko okrepili, sodelovanje s centri za socialno delo (CSD) pa je dobro, je zagotovila vrhovna sodnica Mateja Končina Peternel. Postopno po njenih besedah vzpostavljajo tudi medsebojno varno elektronsko poslovanje.

S prenosom pristojnosti s CSD na sodišča je vodenje postopkov bolj kakovostno, vendar pa so se ti zato nekoliko podaljšali. Glede na to je pomembno, da CSD tudi v primerih, ko sprožijo sodni postopek, še vedno v okviru svoje dejavnosti storijo kar največ za pomoč otroku in družini. "Z začetkom sodnega postopka odgovornost ne preide le na sodišča," je poudarila.

Po njeni oceni je dobro, da je po zakoniku obvezno oblikovati načrt pomoči za družino. Prav tako je treba obdobno preverjati, ali se v družini, v kateri je bil izveden ukrep za zaščito otroka, izvaja ustrezna strokovna pomoč in ali potekajo prizadevanja za boljše razmere, ko ukrep ne bi bil več potreben.

V času epidemije novega koronavirusa so se po njenih besedah pokazali določeni izzivi na področju poslovanja sodišč. Pojavile so se namreč težave pri izvajanju stikov med starši in otroki. V obdobju od 12. marca do 2. aprila je bilo vloženih 64 predlogov za izdajo začasne odredbe v družinskih zadevah, medtem ko jih je bilo v celotnem mesecu prej, torej od 12. februarja do 12. marca, 62. To so predlogi za izdajo začasnih odredb za celotno družinsko področje, vendar pa se jih večina nanaša na urejanje stikov.


Pri skrbništvu za odraslo osebo se je zapletlo

Pri izvajanju zakonika so se v skladu s pričakovanji pojavile tudi nekatere težave. Med njimi je še vedno zelo pereč problem s pomanjkanjem sodnih izvedencev. Poleg tega je izrazito več predlogov za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo. Po prejšnji pravni ureditvi so bili to postopki za odvzem poslovne sposobnosti.

Prenovljeni institut glede postavitve odrasle osebe pod skrbništvo je bil sicer zamišljen kot manj intenziven poseg v posameznikovo svobodo in dostojanstvo, vendar sodniki opozarjajo, da se je v praksi izkazal za bolj intenzivnega.

Po prejšnji pravni ureditvi so namreč centri v tistih primerih, ko je bilo treba denimo za osebo z demenco skleniti le manj pomemben pravni posel, kakršna sta podaljšanje pogodbe o varčevanju ali izdaja osebne izkaznice, za posamezno opravilo postavili le skrbnika za poseben primer izmed svojcev. Po novem zakoniku pa skrbnika za poseben primer ni mogoče imenovati, če so podani pogoji za postavitev osebe pod skrbništvo.

Na podlagi te novosti in na podlagi navodila ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti CSD po besedah Končine Peternelove od uveljavitve zakonika v navedenih primerih ne postavljajo več skrbnika za poseben primer, ampak predlagajo, naj sodišče izpelje postopek postavitve osebe pod skrbništvo.


Nekateri sodniki zavračajo predloge za postavitev odraslega pod skrbništvo

Nekateri sodniki na sodiščih prve in druge stopnje medtem ocenjujejo, da predlog za postavitev odraslega človeka pod skrbništvo ni utemeljen, če ni izkazana ogroženost glede koristi osebe tudi na drugih področjih in če oseba res potrebuje celovito varstvo. Glede na to predloge za začetek postopka zavračajo.

Na strokovnih posvetih, ki so jih začeli marca, želijo po pojasnilu vrhovne sodnice najti najboljšo rešitev v okviru zakonskih možnosti. Sicer pa menijo, da bi bila ustreznejša pravna ureditev po vzoru Avstrije, ki pozna še vmesne možnosti.

Poleg izboljšanja ureditve pri postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo bi bilo treba z zakonom urediti tudi skrbništvo tako pri otrocih kot pri odraslih tako, da bi to zahtevno nalogo, kadar ni primernega svojca, opravljali strokovnjaki proti plačilu, meni Končina Peternelova. Zastopanje in upravljanje s premoženjem oseb pod skrbništvom je namreč zelo odgovorna naloga, ki jo centri za socialno delo ob vseh obremenitvah sami ne morejo opravljati.


Nekateri zavodi ne sprejemajo otrok z resnimi težavami

Težave so se pojavile tudi pri nameščanju otrok z vedenjskimi in čustvenimi težavami v zavode, ustanovljene ta namen. Po zakonu naj bi jih nameščali v zavode, ki so najbližje njihovem domu. Vendar se sodniki soočajo s tem, da posamezen zavod odkloni namestitev otroka, če ima resne psihične ali vedenjske težave. Pristojno ministrstvo so že opozorili na problem, za katerega upajo, da bo čim prej rešen.

Po uveljavitvijo zakonika se je tako še bolj pokazalo, kako nujna je pravočasna preventivna obravnava otrok z vedenjskimi in čustvenimi težavami. Prav tako je treba zagotoviti njihovo ustrezno strokovno obravnavo glede na težave, ki jih imajo, ugotavlja Končina Peternelova.

Še zlasti pa je postala še bolj očitna potreba po ustreznem varstvu in obravnavi otrok z res hudimi psihosocialnimi težavami, zaradi katerih najprej resno ogrožajo sebe, lahko pa tudi druge. Poleg tega je premalo ustanov, ki bi bile usposobljene za njihov sprejem, je naštela.


Brezplačnih terapevtskih programov ni dovolj

Sodniki izpostavljajo tudi pomanjkanje brezplačnih terapevtskih programov, v katere bi bilo mogoče napotiti starše in otroke zlasti takrat, ko gre pri enem od staršev za primer hudega načrtnega odtujevanja otroka.

Če bi imeli na voljo dobre programe, s pomočjo katerih bi se razmere v družini izboljšale, bi sodišča lahko nazaj v družino vrnila tudi otroke, ki so bili odvzeti. Če pa bi lahko v te programe napotili že preventivno, do odvzema otroka morda niti ne bi prišlo, je izpostavila Končina Peternelova.

"Teh programov je v državi odločno premalo," je prepričana. V Svetovalnem centru za otroke in mladostnike v Gotski ulici v Ljubljani, ki je eden od redkih svetovalnih centrov v Sloveniji, je čakalna doba po njenih besedah leto dni in več. "To je nesprejemljivo," je poudarila. Terapevtskih programov za starše je medtem še manj.

Pristojno ministrstvo so sicer zaprosili za seznam vseh ustanov z brezplačnimi programi, a glede na odgovor ugotavljajo, da ustreznih brezplačnih programov ni dovolj in da sodniki nimajo staršev kam napotiti. Slovenijo je na obveznost zagotavljanja takšnih terapevtskih programov opozorilo tudi Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic, je spomnila vrhovna sodnica.

Ljubljana, 15. aprila (STA)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.