c S
IZ SODNE PRAKSE: Prenos pravice uporabe 14.04.2020 Za veljaven prenos pravice ni nujno potrebna pisna pogodba oziroma posebna odločba o dodelitvi pravice uporabe, temveč si takšno pravico pridobi oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji (soglasji), potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, zgradila objekt in ga uporabljala.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine do celote. Zoper sodbo se je iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka ter podala predlog, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Kot razlog je navedla, da toženka na investitorje z odločbo Občinskega ljudskega odbora L. iz leta 1960 ni prenesla pravice uporabe, temveč zgolj pravico uporabe tega zemljišča za gradnjo dveh nizov garaž. Pravico uporabe kot razpolagalno pravico pa bi lahko prenesla zgolj s posebno odločbo ali pa s sklenitvijo pogodbe o takem prenosu. Toženka je prav tako trdila, da dokazovanje dobre vere s pričami, tožničinima sinovoma ter M. J., ni ustrezno, temveč bi to morala izkazati z verigo pogodb. Izročitev nepremičnine na podlagi pogodbe z dne 23. avgusta 1995 brez kakršnih koli drugih dokazov o lastništvu za ugotovitev dobrovernosti tožnice naj ne bi zadoščalo.

Višje sodišče je s sodbo I Cp 1819/2019 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica dne 23. avgusta 1995 z M. N. sklenila kupoprodajno pogodbo, s katero je kupila garažo. Garaža je v I. členu pogodbe opredeljena kot garaža v S., zgrajena leta 1962 v sklopu vrstnih garaž pri otroškem igrišču na hribu, velikosti 12,50 m2 in da je del dvojne garaže, ki je ločena z vmesno steno.

Višje sodišče je sledilo navedbam nižjega sodišča, da je toženka pravočasno navajala zgolj dejstvo, da tožnica ne razpolaga z verigo pogodb. Hkrati je sledilo zaključku sodišča o prenosu pravice uporabe na investitorje garaž na podlagi odločbe Občinskega odbora L. iz leta 1960. V tem okviru je hkrati upravičeno izpostavilo okoliščino, da je bil izdajatelj upravnega akta organ občine, torej organ subjekta, ki je s pravico uporabe lahko razpolagal.

Glede pridobitve lastninske pravice je višje sodišče ugotovilo, da tožnica razpolaga s kupoprodajno pogodbo iz leta 1995 ter da je v zvezi z garažo, ki je predmet te pogodbe, GURSu izpovedala, da je lastnica. Sodišče je ob upoštevanju, da je bila tožnica od leta 1997, ko je začel veljati Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pa vse do leta 2007 (in še dlje), dobroverna lastniška (oziroma dobroverna in zakonita) posestnica nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je lastninsko pravico na njej priposestvovala.

Višje sodišče je prav tako sledilo stališču sodišča prve stopnje, da je prenos pravice uporabe mogoč tudi brez pisne pogodbe oziroma posebne odločbe. To tudi izhaja iz sodne prakse, saj je sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je kljub neobstoju takšnih listih pravico do uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji (soglasji), potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, zgradila objekt in ga uporabljala.

Višje sodišče je tako zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.