c S
IZ SODNE PRAKSE: Institut stopničaste tožbe 02.04.2020 Stopničasta tožba, ki jo ureja 182.a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je procesni institut, s katerim lahko tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom.

Stopničaste tožbe so namenjene reševanju problematike asimetrije informacij med strankami v primerih, ko ima stranka že po materialnem pravu zahtevek na predložitev listin, položitev računa, vpogled v listine ali drug zahtevek na razkritje podatkov, bodisi na podlagi pogodbe bodisi na podlagi zakona. Pravna podlaga za razkritje informacij je lahko zakonska ali pogodbena. Če se torej na podlagi civilnopravnih predpisov s tožbo zahteva razkritje določene informacije ali listine, npr. položitev računa, vpogled v dokumentacijo ipd. in je s to tožbo povezana tudi tožba na izročitev tega, kar dolguje toženec na podlagi temeljnega pravnega razmerja med strankama, si lahko tožnik pridrži določitev višine dajatvenega tožbenega zahtevka in njegovo substanciranje, dokler informacije niso razkrite ali listine položene.

Institut stopničaste tožbe ni neposredno povezan s problematiko informativnih dokazov. Ker ima razkritje informacij ali listin materialnopravno podlago, ne gre za popolnoma nov institut, kajti možnost objektivne kumulacije zahtevkov je tožeči stranki bila omogočena že prej (tako 180. člen ZPP). Stranka npr. lahko postavi zahtevek na izročitev listin, za katerega ima materialnopravno podlago, in zahtevek na izročitev tistega, kar ji nasprotna stranka na podlagi istega materialnopravnega razmerja dolguje. Vendar pa mora tožnik drugi tožbeni zahtevek v skladu z ZPP konkretizirati, kar pomeni, da mora tožnik drugi tožbeni zahtevek navesti »na pamet«, ne da bi vedel, ali je utemeljen ali ne.

Z vprašanjem stopničaste tožbe se je Višje sodišče ukvarjalo v zadevi opr. št. I Cp 297/2019, in sicer je ugotavljalo dopustnost njene uporabe. Spraševalo se je, ali je tožeča stranka v takšni trditveni in dokazni stiski, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka.

Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje o prvem zahtevku stopničaste tožbe odločilo, da je toženka tožniku dolžna posredovati ustrezen dokument, iz katerega bo razvidna obrestna mera za obrestovanje denarnih depozitov toženke pri bankah A. in B. ter njeni pravni naslednici Banki N., vezano na obdobje od 4. januarja 2010 do 28. decembra 2012, v preostalem delu je zahtevek zavrnilo in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno sodno odločbo.

Zoper takšno sodbo se je toženka pritožila iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter ugovarjala utemeljenosti prvega zahtevka po stopničasti tožbi (zahtevek za predložitev podatkov o višini obrestne mere). Nadalje je navedla, da je sodišče nepravilno dopustilo kumulacijo stopničaste tožbe in 227. člena ZPP.

Višje sodišče je naprej kot neutemeljeno zavrnilo navedbo, da je nižje sodišče nepravilno dopustilo kumulacijo stopničaste tožbe in edicijsko dolžnost po 227. členu ZPP. Sodišče je namreč pravilno obrazložilo, da če toženka zahtevanih listin ne bi predložila, zgolj dejstvo, da se tožnikove tožbene trditve štejejo za resnične, ne bi pripeljalo do tega, da bi tožnik lahko svoj zahtevek ustrezno postavil.

Višje sodišče pa je pritrdilo pritožbi v delu, da je uporaba instituta stopničaste tožbe neutemeljna. Kot ključno vprašanje je obravnavalo, ali je tožnik dejansko prišel v takšno trditveno in dokazno stisko, da je uporabil omenjen institut, ko je zahteval podatke o pogodbeni obrestni meri.

Skladno z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1) se dodatna denarna doplačila obrestujejo po obrestni meri, po kateri poslovna banka prevzemne družbe obrestuje denarne depozite, in sicer v obdobju od pripojitve do priznanja dodatnega denarnega doplačila iztisnjenemu delničarju. Za ugotavljanje višine obresti torej zadostujejo podatki o obrestni meri denarnih depozitov, po katerih je poslovna banka prevzemne družbe v navedenem obdobju obrestovala denarne depozite in ne podatki, kakšne obrestne mere na denarne depozite so bile s pogodbami konkretno dogovorjene med prevzemno družbo in njeno poslovno banko. Tožnik bi torej podatke o obrestovanju denarnih depozitov za določeno obdobje lahko sam pridobil. To torej pomeni, da glede teh podatkov ne more biti v trditveni in dokazni krizi, prav tako pa bi te podatke lahko poskusilo pridobiti tudi sodišče. Če bo navedene podatke o obrestovanju denarnih depozitov v določenem obdobju pridobil, bo lahko po potrebi predlagal tudi izvedenca za izračun njegove terjatve. Šele če z ničemer od navedenega ne bo uspešen, bo treba ponovno presojati, ali je prišel v trditveno in dokazno stisko.

Zaradi tega je višje sodišče sodbo v ugodilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.