c S
IZ SODNE PRAKSE: Pogodbena kazen v delovnem pravu 19.03.2020 Toženec je bil od leta 2007 dalje zaposlen za nedoločen čas pri tožeči stranki na delovnem mestu direktor podružnice v Ljubljani, konec leta 2012 pa so ga za leto dni napotili na delo v tujino. Za ta namen je s tožečo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta do 31. decembra 2013, po izteku te pogodbe pa naj bi ohranil pravico do ponovne zaposlitve v podružnici Ljubljana. Ker po izteku pogodbe v podružnici zanj ni bilo na razpolago prostega delovnega mesta, sta tožena stranka in toženec sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Pol leta kasneje je toženec kot direktor in zastopnik podjetja A. d. o. o. podpisal pogodbo o poslovnem sodelovanju s podjetjem K. d. o. o., ki je bilo po ugotovitvi sodišča druge stopnje eden večjih komitentov tožeče stranke.

Zaradi tega je tožeča stranka vložila tožbo zoper toženca ter na podlagi 7. in 8. člena sporazuma zahtevala plačilo pogodbene kazni, dogovorjene s sporazumom, ter kritje stroškov postopka. Prvostopenjsko sodišče je takšno tožbo zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v zahtevanem znesku.

Vrhovno sodišče RS je v revizijskem postopku v sodbi št. VIII Ips 45/2019 ugotavljalo, ali je toženec skladno s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja dolžan plačati pogodbeno kazen ali ne.

V 7. členu Sporazuma se je toženec zavezal, da bo varoval kot poslovno skrivnost osebne in ostale podatke, informacije, dokumente in informacijska sredstva, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke in njene podružnice v Ljubljani, obenem pa se je zavezal, da najmanj dve leti po podpisu Sporazuma ne bo sklepal poslov s komitenti oziroma na kakršen koli drug način sodeloval ali svetoval obstoječim komitentom tožeče stranke in njene podružnice v Ljubljani.

V 8. členu Sporazuma je bilo nadalje dogovorjeno, da se toženec v primeru kršitve poslovne skrivnosti zavezuje plačati tožeči stranki ali njeni naslednici pogodbeno kazen v višini šestkratnika njegove zadnje neto plače pri tožeči stranki. Če bi s takšno kršitvijo nastala tožeči stranki večja škoda, jo je dolžan toženec poravnati po splošnih načelih odškodninskega prava.

Glede na Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali z drugim zakonom določeno drugače. Zato se je sodišče naslonilo na prvi odstavek 247. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik upniku plačal določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka, za katero se dogovorita stranki pogodbe, ki je pravni temelj te izpolnitvene obveznosti. Upnik lahko zahteva od dolžnika plačilo pogodbene kazni za neizpolnitev oziroma kršitev tiste obveznosti, v zvezi s katero je bila takšna pogodbena kazen dogovorjena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je toženec res bil po 7. členu Sporazuma zavezan, da bo varoval poslovne skrivnosti in o tem, da s komitenti tožeče stranke in njene podružnice v Ljubljani ne bo sklepal poslov ali kako drugače z njimi sodeloval. Ugotovilo je tudi, da so se stranke Sporazuma v 8. členu dogovorile za pogodbeno kazen le za primer kršitve varovanja poslovne skrivnosti (torej le za neizpolnitev prve od dveh dogovorjenih obveznosti) in ne konkuriranja s sklepanjem poslov s komitenti. Tožeča stranka pa je od toženca uveljavljala plačilo pogodbene kazni zaradi tega, ker ni izpolnil svoje druge obveznosti, dogovorjene v 7. členu Sporazuma (glede sklenitve posla s komitentom tožeče stranke).

Vrhovno sodišče je zaključilo, da za plačilo pogodbene kazni v zvezi s kršitvijo te dogovorjene obveznosti ni pravne podlage, saj ni bila določena za nespoštovanje te obveznosti. Ugotovilo je, da ker je sodišče druge stopnje tožencu kljub jasni določbi 8. člena Sporazuma naložilo plačilo pogodbene kazni za kršitev njegove obveznosti, v zvezi s katero pogodbena kazen ni bila dogovorjena, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.