c S
IZ SODNE PRAKSE: Prepovedan prehod meje 05.03.2020 Kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države stori tisti, kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju, ali kdor enega ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države ali omogoči nezakonito prebivanje na njem. Zakonski znaki so določeni alternativno, kar pomeni, da kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče RS je s sodbo XI Ips 65269/2019 z dne 23. januarja 2020 ugotavljalo, ali se dejanje obdolženca, ki je omogočil prehod meje več ljudem ter dva vozil po ozemlju Republike Slovenije, šteje za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje skladno s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 65269/2019 z dne 11. decembra 2019 zoper obdolženega V. R. odredil pripor zaradi utemeljenega suma, da je v sostorilstvu z neznanimi storilci storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države. Zunajobravnavni senat je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno. Zoper tak sklep se je obdolženčev zagovornik pritožil, ter med drugim navedel, da dejanje obdolženca ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ter da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil, temveč je zgolj „dal hrano nekim lačnim ljudem“.

Vrhovno sodišče se je najprej opredelilo do navedb obdolženčevega zagovornika, da obdolženčevo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov omenjenega kaznivega dejanja. Po njegovem naj bi bistven del zakonskega opisa kaznivega dejanja, da se mora oseba ukvarjati s prepovedano dejavnostjo. Ukvarjanje pa pomeni ponavljajočo se, načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec spravi čez državno mejo eno, praviloma pa širši krog oseb, več kot enkrat.

Glede tega je Vrhovno sodišče opozorilo, da je že v sodbi XI Ips 38716/2016 z dne 20. oktobra 2016 presodilo, da je glede na besedilo določbe tretjega odstavka 308. člena KZ-1 kaznivo tudi zgolj enkratno spravljanje dveh ali več tujcev, ki nimajo dovoljenja, čez mejo ali ozemlje države. Opozorilo je tudi, da gre pri konkretnem kaznivem dejanju za alternativno določene zakonske znake kaznivega dejanja, kar pomeni, da kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja kaznivega dejanja. Zato trditvi zagovornika, da zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja niso podani, ni mogoče pritrditi. Obdolžencu se namreč očita, da je v sostorilstvu devet tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, za plačilo nezakonito spravil čez mejo ali na njeno ozemlje in najmanj dva tujca prevažal po ozemlju Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče je kot neutemeljenega zavrnilo tudi očitek obdolženčevega zagovornika, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Sodišče je poudarilo, da je iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa razvidno, da je sodišče zaključek o obstoju utemeljenega suma oprlo predvsem na izjavo priče D. M., zapisnik o zaseženih predmetih, ki so bili najdeni pri ogledu obdolženčevega vozila, uradni zaznamek o ogledu kraja ilegalnega prehoda državne meje med Hrvaško in Slovenijo, zapisnik o skupnem ogledu državne meje, zapisnik o zasegu vozila, fotokopije potne listine obdolženca, uradne zaznamke o zbranih obvestilih od tujih državljanov, ter na zapisnike o zaslišanju petih prič - iraških in sirskih državljanov.

Vrhovno sodišče je mnenja, da doslej zbrani dokazi, ki jih je sodišče podrobno prevzelo, dajejo v tej fazi postopka zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec v sostorilstvu še z neznanimi storilci devet tujcev brez dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, za plačilo nezakonito spravil čez mejo in ozemlje Republike Slovenije in najmanj dva tujca prevažal po ozemlju naše države, za svoj del opravljene poti pa je prejel plačilo v točno neugotovljeni višini.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.