Zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča sta tožnika po pooblaščencu notarju A. A. vložila revizijo. Pooblaščenec v njej upravnemu sodišču očita: „da se smeši“ in „v posmeh presodi“, „da si senat domišlja, da lahko sprevrača dejstva v tem primeru“, in da so sodnice senata „od lobija nepremičninarjev dobile po prstih, in na pritisk spremenile mnenje“. Prvostopenjsko sodbo označi kot: „strokovno nedodelano, pomanjkljivo, žaljivo, ignorantsko“ in se v nadaljevanju sprašuje: „ali je to res naročeno od lobijev, ki uspejo v pravni red vnašati korupcijo tako, da jo kar uzakonijo“. Odločbi Vrhovnega sodišča X Ips 143/2013, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, očita „nizek strokovni nivo“ ter dodaja „pravi posmeh pravu je točka 12 obrazložitve“.
Zadevo je kot pritožbo obravnavalo Vrhovno sodišče ter s sklepom št. II Up 1/2019-9 pritožbo zavrnilo.
Po prvem odstavku 109. člena v zvezi z 11. členom > Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in prvim odstavkom 22. člena > Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku z denarno kaznijo. Namen takšne določbe je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva, to je sodne veje oblasti v celoti. Navedena določba tako omogoča obrambo ugleda oziroma avtoritete sodišča tedaj, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi in nepotrebnimi napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša vzdušje nezaupanja v delo sodišč.
V dosedanji sodni praksi Ustavnega sodišča, Evropskega sodišča za človekove pravice in tudi Vrhovnega sodišča se je oblikovala obsežna sodna praksa glede obravnavane problematike kaznovanja odvetnikov in drugih pooblaščencev v sodnih postopkih. Glavni poudarki so, da je treba v postopku kaznovanja odvetnikov opraviti tehtanje med odvetnikovo svobodo izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave RS in javnim interesom, ki je v zagotavljanju ugleda sodstva iz drugega odstavka 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), da se upoštevajo ustavnopravno odločilne okoliščine oziroma merila, izoblikovana v ustavnosodni presoji in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in da se glede na pomen in cilj upoštevne človekove pravice oziroma javni interes, ustrezno ovrednotijo posamezna merila.
Ustava v prvem odstavku 39. člena izrecno sicer ne določa razlogov, ki lahko utemeljijo dopustnost posega v svobodo izražanja. So pa taki razlogi navedeni v drugem odstavku 10. člena EKČP. Tako je pri presoji dopustnosti posega v pravico do svobode izražanja treba upoštevati navedene razloge, vključno s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Tudi po presoji le-tega pomeni svoboda izražanja enega od bistvenih temeljev demokratične družbe ter enega od temeljnih pogojev za njen napredek in za samouresničitev vsakega posameznika. Tako svoboda izražanja ne varuje le informacij in idej, ki so sprejete z naklonjenostjo in ki štejejo kot nežaljive ali nevtralne, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Čeprav so v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP dopustne določene omejitve svobode izražanja, je treba te razlagati ozko, nujnost kakršnekoli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. Poseg v pravico do svobode izražanja se tako presoja v luči primera kot celote in oceni, ali je bil sorazmeren z legitimnim ciljem in ali so bili razlogi upoštevni in zadostni.
Evropsko sodišče za človekove pravice je že v več zadevah presojalo upravičenost omejitev svobode izražanja odvetnikov zaradi varovanja avtoritete in nepristranskosti sodstva. Pri tem je opozorilo na posebno vlogo sodstva, ki mora biti garant pravice, temeljne vrednote v pravni državi, v veliki meri uživati zaupanje javnosti, da je svojo vlogo sposobno izpolniti. Zato je nujno, da se sodišča zaščitijo pred grobimi in očitno neutemeljenimi napadi (kadar gre za pomanjkanje vezi med napadi in ravnanji osebe, na katero se napadi nanašajo), zlasti ker so sodniki, ki so podvrženi kritiki, omejeni pri možnosti odgovoriti nanje. Vendar pa je delovanje pravosodja vprašanje javnega pomena, zato so meje sprejemljive kritike sodnikov, ki opravljajo svojo funkcijo, širše v primerjavi z mejami sprejemljive kritike navadnih državljanov. Tako je varovana tudi ostra kritika sodnikovega dela, če ni osebno žaljiva ter ne pomeni destruktivnih in v temelju neupravičenih napadov na sodnike.
Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru ugotavljalo, ali je sodišče, ki je kaznovalo pritožnika z denarno kaznijo, pravilno začrtalo meje svobode izražanja pritožnika nasproti javnemu interesu za zaščito avtoritete in ugleda sodišča ter ali obstajajo upoštevni razlogi, ki utemeljujejo nujnost izrečene kazni v demokratični družbi.
Sodišča so dolžna sprejemati tiste kritične ocene svojega dela, ki jih dopušča človekova pravica do svobode izražanja. Pri oceni kritike ne gre pripisovati prevelikega pomena golemu semantičnemu pomenu besed in fraz, ko so izrečene ali napisane. Pravno sredstvo lahko vsebuje kritične razloge, tudi ostre, vendar z njimi ne sme omajati avtoritete sodišča in sodnikov, posegati v njihovo dostojanstvo in ne smejo predstavljati protipravnega napada, omalovaževanja in osebnega napada na sodnika ali senat, ter s tem destruktivno rušiti ugled in avtoriteto sodstva. Določena stopnja sovražnosti pri izražanju oziroma jedkega tona pri komentarjih, ki se nanašajo na sodnika, ni že sama po sebi neskladna z 10. členom EKČP. Sodniki, ki delujejo v okviru svoje funkcije, morajo kot del temeljne ustanove države prenašati kritiko v večji meri kot navadni državljani. Za izrek kazni ne zadostujeta že (subjektivna) ocena o žaljivosti izjav odvetnika (pooblaščenca) v vlogi in stališče, da bi revizijsko grajo lahko izrazil na primernejši način. Ocena o žaljivosti pooblaščenčevega izražanja je le uvod v nadaljnjo presojo, s katero se ocena žaljivosti tudi objektivizira.
Sodišče ugotavlja, da je celotna revizija (v kateri se nahajajo sporne navedbe) napisana v posmehljivem in žaljivem tonu, in to tudi v delih, kjer se vsebinsko graja odločitev in razlogi izpodbijane sodbe. Tudi vse sporne pritožnikove navedbe v reviziji so brez dvoma imele negativno konotacijo. Bile so neprimerne, neotesane in v delu, ki se nanaša na senat oziroma sodnice, tudi subjektivno žaljive. Zagotovo bi bilo mogoče sporne revizijske izjave podati na pravno in intelektualno sprejemljivejši način. Vseeno je večino spornih navedb mogoče vsebinsko opredeliti tudi zgolj kot negativno vrednostno oceno izpodbijane sodbe v obliki kritike, ki kot taka ni presegla meje dopustnega. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča ne velja za vse sporne navedbe.
Sodišče je tako zaključilo, da četudi je v skladu z obstoječo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča mogoče tolerirati navedbe, kot so „si senat domišlja, da lahko sprevrača dejstva“, „da se (senat) smeši“, „da v posmeh presodi“ in „da je sodba strokovno nedodelana, pomanjkljiva, žaljiva in ignorantska“, pa po presoji Vrhovnega sodišča tega ni mogoče storiti za navedbe v reviziji, ki namigujejo na koruptivnost senata oziroma insinuirajo na podkupljivost sodnic. Navedba „Ali je res to naročeno od lobijev (nepremičninarjev, posrednikov), ki uspejo v pravni red vnašati korupcijo tako, da jo kar uzakonijo?“ je sicer res napisana v vprašalni obliki in bi lahko predstavljala tudi kritiko zakonodajalca, vendar je v nadaljevanju osredotočena na sodnice z navedbo v trdilni, nepogojni obliki, saj se glasi: „Torej, so jih od lobija nepremičninarjev dobile po prstih, in na pritisk spremenila mnenje.“ Čeprav je dopustna tudi ostra kritika sodbe, vendar pa ne taka, ki je primarno namenjena žalitvi. Sporne navedbe niso v nikakršni funkciji kritike sodbe, ampak so namenjene izključno žaljenju oziroma sramotenju senata in sodnic. Ni jih mogoče opredeliti kot ostro kritiko dela sodnic, temveč so osebno žaljive, saj pravzaprav predstavljajo očitek storitve kaznivega dejanja. S tega vidika pa tudi vse ostale, „nesporne“ navedbe, pridobijo v celotnem kontekstu drugačno težo.
Tako je Vrhovno sodišče ob tehtanju med pritožnikovo svobodo izražanja in javnim interesom, ki je v zaščiti ugleda in pravic sodnic ter ohranjanju avtoritete in nepristranskosti sodstva, dalo prednost slednjemu. Sodišče dodaja, da morajo biti navedbe v reviziji premišljene, usmerjene v kritiko izpodbijane odločbe in niso namenjene osebnemu obračunavanju z avtorjem izpodbijanega akta. Drugače je lahko na glavni obravnavi, kjer je stranka ali njen pooblaščenec lahko izzvana z izjavami nasprotne stranke, prič, izvedencev ali sodnikov, in zato emocionalno reagira in izjavi kaj, kar je lahko opredeljeno kot žalitev. Če torej v (pisni) vlogi pooblaščenec žali sodišče ali sodnike, to kaže samo na to, da so take navedbe premišljene, in kot v obravnavanem primeru, z edinim namenom sramotenju sodnic in senata. Po presoji Vrhovnega sodišča ima varstvo ugleda sodišča in sodnic posebno težo in predstavlja vrednoto, ki v obravnavanem primeru opravičuje poseg v svobodo govora. Tudi z vidika javnega interesa je poseg v navedeno pravico upravičen in tudi nujen. Meje svobode govora so v javni komunikaciji nemalokrat presežene, ali pa komaj še na meji sprejemljivega. Notar, kot oseba javnega zaupanja in nosilec javnih pooblastil, ki v tem primeru nastopa tudi kot pooblaščenec strank, pa bi se teh meja moral še posebej zavedati.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
