Uvod: zavore in ravnotežja
Čeprav je v ustavni demokraciji in pravni državi oblast po naravi stvari, necessitatae naturae, deljena, pa napotilo (postulat) o tem, da naj bi bila oblast raz-deljena - na zakonodajno, izvršno in sodno - samemu pojmu "oblasti" ni kar dana (imanentna). Konec koncev je katerakoli od treh vej oblasti pač toliko manj sploh "oblast", kolikor jo v njeni oblastvenosti preostali dve veji omejujeta. Deloma zavaja že napačen prevod izvirne angleške sintagme "separation of powers", torej "ločitve [posameznih] moči", tistih vej, ki oblast sestavljajo. Zato bi bilo primerneje govoriti, namesto o oblàsti, o "moči". Pojem delitve oblasti je namreč prišel v kontinentalno teorijo o državi preko razsvetljenstva, vendar iz angleške tradicije; tam pa ne govorijo o delitvi oblasti, temveč o "razdružitvi moči", "separation of powers". Takoj na začetku je treba tudi pripomniti, da "delitev oblasti" ni ne enoznačen in ne statičen pojem. Delitev oblasti je samo streha nad veliko hišo, pod katero se skriva na desetine ustavnopravnih doktrin; ena od krovnih doktrin je na primer doktrina "zavor in ravnotežij" - med posameznimi vejami oblasti. Ker ne gre samo za statično "delitev" oblasti, temveč za dinamično nadzorovanje ene veje po drugih dveh vejah, obstaja v razvitih ustavnopravnih sistemih o tem, kako ena veja oblasti nadzira drugi dve veji oblasti, na tisoče precedenčnih primerov.
Ker gre za zapleten splet vnaprejšnjih (precedenčnih) ustavnopravnih stališč, ki vsa izhajajo iz določnih razmerij, je zavajajoče govoriti o "delitvi oblasti" tudi kot o enoznačnem in enostavnem pojmu, še zlasti, ker tu ne gre za kak izmišljen formalistični pravni koncept.
Gre za nekaj, kar je vgrajeno v sàmo bistvo ustavne demokracije. Te gibljivosti in teh odtenkov dojemanja pa ne bi bilo, če ne bi bilo samolastne (avtonomne) ustavno-sodne presoje. O tem, kaj jo vzpostavlja, kasneje. Treba se je samo spomniti, da smo v jugoslovanskem socialističnem sistemu celo imeli - sicer bolj kot sinekure amortiziranih partijskih funkcionarjev - ustavna sodišča. Ni pa se tam ni nič dogajalo.
Če se vprašanja najprej lotimo s pravno-realističnega (law in action) vidika, takoj opazimo, da bi do delitve moči moralo priti tudi, če sama sintagma "oblast je deljena" v Ustavi sploh ne bi bila omenjena. Celo več, če v Ustavi ne bi našli nobene prvine "zavor in ravnovesij" - na primer določb o tem, kakšne so pristojnosti ustavnega sodišča, ali o tem, kdo voli predsednika vlade in ministre - bi še vedno sam obstoj ustave kot pravnega in političnega izvora (ne zgolj temelja in pravnega vira!) vsega, kar se političnega in pravnega v državi dogaja, vseboval neizogibno logično predpostavko, da bo ustavo razlagal kdo drug in ne tista veja oblasti in tisti oblastnik, ki ga prav ta ustava v njegovi moči omejuje na določena temeljna pravila igre. Na ta problem kaže znani rek Quis custodiet custodes ...
Ker je problem takorekoč vgrajen v oblast sàmo, ta pa v vsako človeško skupnost, ki naj za razliko od anarhije in zmede sploh deluje, ima ta aforizem zanimivo zgodovino. Sledijo mu v Platonovo Republiko in njegovo (Sokratovo) stališče, da je za to, da bi se oblast sploh vzdrževala, potrebna sveta laž (γεννα?ον ψε?δος). Z njo že takrat vrhnji sloji, po Platonu "zlati posamezniki" kot angleški spin doctors vrte nižje sloje (srebrni, bronasti, železni), z njimi manipulirajo. Iz tega potem logično izhaja vprašanje, kdo te vrhnje sloje sploh nadzoruje.
Takole pravi Juvenal v svojih Satirah:
... audio quid ueteres olim moneatis amici, "pone seram, cohibe." Sed quis custodiet ipsos custodes? Cauta est et ab illis incipit uxor.
(... slišim, kako mi rekó vsekdàr vsi moji pr’jatli: »Nadziraj, zapri jo!« A kdo bo nadziral njih sàme? Zvita je ženska-tako in tako je korak, dva pred njimi.)
Sokratov, pravzaprav Platonov, Glaukon, pravijo literarni analitiki, je bil precej manj ciničen. V Platonovo Republiko je vgrajena drugačna vera v oblast zlatih (elite) za razliko od srebrnih, bronastih in železnih. (Gorje pa seveda zlatih obglavljeni deželi, kjer vladajo železni.) Platonova zlata elita iz nepojasnjenega vzroka sploh ne potrebuje nadzora. Oxfordski Finnis, sicer iz Avstralije, je zadnji avtor, ki se je še v osemdesetih letih resno ukvarjal z naravnim pravom - pač na svoj neizbežno kolonialen način. Zato le v opombi omenja, kar je v resnici bistveno, namreč Aristotelovega in kasneje Plautovega spoudaiosa (σπουδα?ος). Ta je naslednik taoističnega subjekta zhen rén-a, ki ga kot merilo vseh stvari (σπουδα?ος) pojasni Charles Le Blanc v sijajni spremni besedi k zbirki Pleiade z naslovom Les philosophes taoistes. Prava dilema torej ni kralj/filozof, kot so to popolnoma zgrešeno stoletja razglašali, temveč kralj - σπουδα?ος. Edini zahodni filozof-človek (σπουδα?ος), ki mu je bil dano pristno vstopiti v metafiziko, je bil Jacques Maritain, soavtor Splošne deklaracije o človekovih pravicah, npr. v svojem nosilnem tekstu, ki je preveden kot Preface to Metaphysics.
Povejmo to enostavneje. Konvencije, ustave, zakoni itd. ne obstajajo; obstajajo tisti, ki jih napolnjujejo z vsakojakimi razlagami (predhodni primeri, precedensi, avtentične interpretacije, sodne razlage na nižjih instancah itd.). Spočetka Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenskega ustavnega sodišča - oba sta ab ovo pričela s tekstom, ki je bil tabula rasa - to dokazujeta. Je potem tu treba še kaj dodati, ali je marveč očikolno, kot bi bil rekel pokojni profesor Štempihar, da je sodnik v pravem smislu besede lahko le nekdo, ki mu je avtonomna pravna presoja (autonomous legal reasoning) osebnostno lastna? Rečeno drugače, če bi bil vsaj tu in tam kak nosilec oblasti, ki bi bil σπουδα?ος, ustavne tehnikalije o horizontalnih zavorah in ravnotežjih ne bi bile potrebne. Argumento a minori ad maius, če bi bili nosilci oblasti stoodstotno pametni in pošteni, pravo ne bi bilo potrebno. Še več, če bi presegli, kot osebno Maritain, dilemo kralj/σπουδα?ος, oblasti ne bi bilo treba strukturirati.
Civilizacija in kultura sta že prišli do točke, v kateri je celo sleherniku jasno, da takó ne gre več naprej. Odgovor pa žal ni v horizontalni ustavnopravno-pozitivistični aerobiki. Odgovor je v osebni in zasebni razrešitvi protislovja (antinomije) med splošnim (univerzalnim) na eni ter posamičnim (partikularnim) na drugi strani.
Delitev oblasti
Lahko bi sicer rekli: "V začetku je bila izvršna veja oblasti ..." in nedeljena oblast je seveda nekaj, kar bi pripadalo na primer absolutnemu vladarju, kralju, cesarju itd. V tem je, če prav premislimo, "absolutnost" take oblasti. Komaj dobrih dvesto let je preteklo od časa, ko je na našem področju takó vladala Marija Terezija: preko njene mize, da jo je potrdila oziroma spremenila, je na primer morala vsaka smrtna obsodba v celokupnem avstro-ogrskem imperiju.
Pojmovanje "delitve oblasti" pa je bil vsebovano že petsto petdeset let prej v Magni Carti (1215). Z Magno Carto si je angleško plemstvo na primer zagotovilo, da bo davke predpisovala samo zakonodajna sfera oblasti (Parliament), to je, da jih kralj ne bo mogel, in da bo sodna veja oblasti neodvisno od kralja imela opolnomočenje "habeas corpus ad subjiciendum", skratka, da kralj ne bo mogel posegati v sojenje konkretni osebi. Prej kot karkoli drugega je zato treba doumeti, da Ustava ni samo dokument oziroma papir. Ustava je predvsem hierarhija vrednot. A ustava je, dinamično gledano, glavna os državnosti - tista družbena pogodba v najširšem smislu te besede, ki preprečuje državljansko vojno.
Ker so v vsako družbo vgrajeni med sabo nespravljivi interesi različnih slojev, oziroma je konfliktnost teh slojev posledica teh nezdružljivih interesov, je za vsako družbo naravno - če se hoče izogniti Hobbesovi vojni vseh zoper vse in pred tem sploh anarhiji! - da mora iskati ravnotežje in kompromis, ki bo so-bivanje teh slojev omogočil. Absolutna prevlada enega sloja nad drugim, ki bi se kazala na primer v absolutnosti kraljeve oblasti, danes več ne bi zagotavljala trajnosti družbene ureditve. Naravno teži k revoluciji, k uporu in k državljanski vojni. Če bi na to gledali samo pravno, bi na fenomene raznih "pomladi", tudi arabske, lahko gledali kot na dokaz, da je to res. Vse to je znamenje spremenjenega odnosa do avtoritete.
Ker je očitno, da izid ni v interesu Pirove zmage nobenega od družbenih razredov, pride med temi sloji do pogajanj. Rezultat teh pogajanj je družbena pogodba, ki je danes kot paradigmatična ustava (boiler-plate constitution) kake zahodne demokracije že tako standardizirana, da smo pozabili, kakšna je prava kompromisna narava tega temeljnega pravnega vira.
Ustava je po svoji izvorni naravi torej pogodbeni kompromis, nekakšno premirje med pogodbenima strankama. Del vsake dobre pogodbe je malodane preganjavično predvidevanje možnosti spora. Bistveno za vsak spor pa je procesno, neprimerno bolj kot materialno, vprašanje, ki bi ga danes imenovali "dostop do sodišča" (access to court), ki bo spor presojalo, razreševalo. V tem dostopu do jurisdikcije je tudi bistvo človekovih pravic. Šele, če je to vnaprej urejeno in dosledno udejanjeno, lahko govorimo o vladavini prava.
Ker ustava potemtakem dobesedno vzpostavlja, taka pa je tudi etimologija besede "Constitutio", državljanski mir in s tem vladavino prava (rule of law) ter pravno varnost (Rechtssicherheit), je ustava državna ontologija par excellence. Ker je tisto, kar nam je ontološko najbliže, ponavadi najteže zaznati, je sicer logično, da to hierarhijo vrednot doživljamo kot naravno danost, ne zavedamo pa njene usodne državotvorne prvinskosti. Vedno pa se je zato dobro vprašati, kaj bi bilo, če ne bi bilo ustavne jurisdikcije. Odgovor je, in tega ni mogoče ne prevečkrat ponoviti in ne premočno poudariti - državljanska vojna.
Ob tem je treba razumeti, da na primer tudi sedanja slovenska Ustava predstavlja civilizacijski nasledek stoletij iskanja političnih rešitev za stabilen pravni red ter državo in da torej lahkotnost, s katero smo to ustavo napisali (bolje: "prepisali") in sprejeli, ne pomeni, da je tudi sam dokument mogoče jemati lahkotno. To je vse tudi stvar državne tradicije, zgodovinskosti kakega naroda, stvar pravne kulture. Namen tega pisanja je privesti v zavest vso usodnost tega dokumenta.
Kakor hitro pa enkrat razumemo, da ustava ni arbitrarna izmišljotina pravnikov in abstrakcija, ki je ni treba vzeti preveč zares - to pa moramo doumeti, ker brez teh vzpostavitvenih pravil države sploh biti ne more -, moramo eo ipso razumeti, da ustava ne more skrbeti sama zase in za svoje udejanjanje, ampak da mora njeno razlago udejanjati posebna jurisdikcija.
Ustava je samo papir in seveda je ni težko prekršiti. Vendar je prav v tem razlika med civilizirano zahodno demokracijo, ki je to hierarhijo vrednot ponotranjila na eni ter vsakršno anarhijo na drugi strani. Po spoštovanju teh meril ločimo države na civilizirane in necivilizirane, na kulturne in nekulturne, na demokratične in nedemokratične, na pravne države na eni ter diktature na drugi strani. Delitev oblasti ni nič manj kot sestavni del take kulture, ki razloči vse vrste klientelističnih "banana republik" na eni ter urejene države na drugi strani.
Šest ravnovesij
Nasprotovanje ene veje oblasti drugi nam da šest oblik kontrole in šest oblik ravnotežij:
1. uravnoteženost zakonodajne in sodne oblasti,
2. uravnoteženost zakonodajne in izvršne oblasti,
3. uravnoteženost sodne in zakonodajne oblasti,
4. uravnoteženost sodne in izvršne oblasti,
5. uravnoteženost izvršne in zakonodajne oblasti,
6. uravnoteženost izvršne in sodne oblasti.
Ad 1. Uravnoteženost zakonodajne in sodne oblasti
Nadzor zakonodajne nad sodno oblastjo je po svoji naravi utemeljen v razlikovanju med abstraktnim in konkretnim. Zakonodajna oblast proizvaja abstraktne pravne akte (le izjemoma tudi konkretne), ki v določeni pravni sferi urejanja nekaj zapovedujejo, prepovedujejo, dajejo določena pooblastila. Sodna oblast pa naj bi te zvečine zakonske pravne akte potem v konkretnih sporih konkretno razlagala in uporabila. Ideja, ki stoji za táko delitvijo dela med zakonodajno in drugima dvema vejama oblasti, je torej filozofsko utemeljena na globoko zavajajočem francosko-kartezijanskem razlikovanju med abstraktnim in konkretnim. Predpostavka in v veliki meri fikcija tukaj je, da zakonodajna veja s svojo abstraktno pristojnostjo vnaprej in na splošno ureja vse konkretne primere, medtem ko naj bi (predvsem) sodna veja oblasti to "le" konkretizirala.
Brezplačen dostop do celotnega članka >> dr. Boštjan M. Zupančič in Aleksander Pevec: Pravno mnenje glede eventualnih parlamentarnih preiskav, zadevajočih določene disfunkcionalnosti v slovenskem pravosodju, Pravna praksa, št. 4, 2020
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.