Vrhovno sodišče je s sodbo št. VIII Ips 15/2019 z dne 14. 1. 2020 zavrnilo revizijo. Ustavilo se je pri dveh vprašanjih. Kot prvo je ugotavljalo, ali gre v konkretnem primeru za poškodbo pri delu.
Skladno s prvim odstavkom 184. člena starega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) velja, da gre za povzročitev poškodbe pri delu, če jo delavec utrpi med delovnim časom, na delovnem mestu in pri opravljanju nalog v okviru svojega delovnega mesta ali pri izvajanju drugih nalog, ki so mu naložene s strani delodajalca. Skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) pa se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.
Tožnica se je poškodovala na Evropskem prvenstvu v klasičnih padalskih disciplinah, na katerem je sodelovala na podlagi ukazov tožene stranke. V teh ukazih je bilo predvideno sodelovanje pripadnikov padalske reprezentance Slovenske vojske (SV) na treh tekmovanjih, med drugim tudi na Evropskem prvenstvu v klasičnih padalskih disciplinah v A. Med pripadniki padalske reprezentance SV je bila v ukazih navedena tudi tožnica, in sicer kot namestnica vodje reprezentance, vodja priprav in tekmovalka. Tožnica se je torej udeležila tekmovanja v A. z vedenjem in dovoljenjem tožene stranke, kar potrjuje pravilnost zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je prišlo do poškodbe tožnice v njenem delovnem času in da je bila poškodba posledica nesreče pri delu.
Dejstvo, ki ga je navajala tožena stranka, da se je tožnica (tako kot vsak tekmovalec), sama odločila, na katero tekmovanje bo šla, oziroma ali bo opravila posamezni skok s padalom, ne predstavlja tistega odločilnega dejstva, ki bi potrjevalo stališče tožene stranke, da do tožničine poškodbe ni prišlo pri izvajanju tožničine delovne obveznosti. Udeležba na padalskih tekmovanjih oziroma skakanje s padalom predstavlja specifično aktivnost, ki je že po naravi stvari v veliki meri odvisna tudi od forme tekmovalcev, njihovih psihofizičnih sposobnosti oziroma njihove ustrezne telesne pripravljenosti. Zato je tožena stranka uveljavila prakso, da je bila v končni fazi tekmovalcu prepuščena odločitev, ali se bo udeležil posameznega tekmovanja oziroma ali bo opravil predvideni skok.
Vrhovno sodišče je tako na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo, da je tožničina poškodba posledica nesreče pri delu.
V nadaljevanju se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici.
Obligacijski zakonik (OZ) v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po drugem odstavku 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Ob sklicevanju na uveljavljeno sodno prakso (da je padalski šport nevarna dejavnost) ter ob upoštevanju dejstva, da je do nesreče prišlo med delovnim časom in da je tožena stranka vedela, da bo tožnica izvajala prav takšne skoke, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici (drugi odstavek 131. člena OZ).
Sodišče je dodatno opozorilo, da se je oddelek tožene stranke, v okviru katerega je tožnica kot poveljnica in kot tekmovalka izvajala svoje delovne naloge, ukvarjal tudi z izvajanjem padalskih skokov, padalski skoki pa po ustaljeni sodni praksi predstavljajo nevarno dejavnost. Sodišče je opozorilo, da je nepomembno dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo na civilnem tekmovanju, saj je bila udeležba tožnice na tem tekmovanju njena delovna zadolžitev, načrtovana s strani tožene stranke, kar vse izhaja iz ukazov tožene stranke.
Ker je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, nastalo tožnici, so nebistvene revizijske navedbe tožene stranke, da nad tekmovanjem v A. ni mogla izvajati nadzora. Škodni dogodek, do katerega pride pri izvajanju dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico od običajne, je posledica opravljanja te nevarne dejavnosti in ni odvisen od ravnanja (krivde) tistega, ki se s tako dejavnostjo ukvarja. Bistvo nevarne dejavnosti je prav v tem, da je tisti, ki se z njo ukvarja, ne more imeti pod nadzorom oziroma da še s tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil ne more preprečiti nastanka škode. Zato tudi vprašanje nadzora nad tekmovanjem v A., ki bi bilo sicer pomembno v primeru ugotavljanja subjektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke (oziroma njene morebitne krivde zaradi opustitve nadzora), za ugotovitev njene objektivne odškodninske odgovornosti ni odločilnega pomena.
V zvezi z oprostitvijo odgovornosti mora skladno z drugim odstavkom 153. člena OZ imetnik stvari dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po tretjem odstavku 153. člena OZ pa je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.
Vendar pa iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnica pri spornem skoku s padalom ravnala z zahtevano skrbnostjo in da ni ravnala malomarno. Ugotovljeno je bilo, da je do nesreče prišlo zaradi blokade komandnih vrvic. Tožnica je pri padcu na tla uporabila vse znane tehnike, s pomočjo katerih je poskušala omiliti posledice padca. Storila je vse, kar je bilo v njeni moči, da škoda ne bi bila še večja (pristanek le na levo nogo, ker bi v nasprotnem primeru tvegala nastanek hujših poškodb notranjih organov itd.). Ob takih dejanskih ugotovitvah sta sodišči druge in prve stopnje utemeljeno zaključili, da tožnica k nastanku škode ni prispevala.
Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče potrdilo odločitvi nižjih sodišč, da je tožena stranka (v celoti) odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
