Kazenski zakonik (KZ-1) v 170. členu definira kaznivo dejanje posilstva:
"(1) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.
(3) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeni proti osebi, s katero storilec živi v zakonski, zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni skupnosti, se pregon začne na predlog."
Skupina nevladnih organizacij (Amnesty International, društvo Ključ, Mirovni inštitut) je na pravosodno ministrico Andrejo Katič dne 15. januarja 2019 naslovila javni "poziv k spremembi definicije kaznivega dejanja posilstva". V njem trdijo, da "opredelitve, ki temeljijo na privoljenju, bolj upoštevajo načelo človekovih pravic o pravici do zaščite telesne nedotakljivosti".
Izkoriščanje ekscesne sodbe za lobistično akcijo
Videti je tudi, da bodo organizatorice tega lobističnega podviga verjetno uspešne. Ministrica za pravosodje Andreja Katič je namreč 11. decembra 2019, oborožena z izsledki študije Inštituta za kriminologijo pri PF Univerze v Ljubljani, nagovorila Državni zbor in se zavzela za spremembo t. i. modela prisile, ker naj bi "spregledal celo vrsto potencialnih situacij". Do argumentov nevladnih organizacij in tistih, ki so ministrici za pravosodje napisali njen govor, se bom opredelil v nadaljevanju.
Čeprav 170. člen KZ-1 vsekakor sankcionira vse tipe posilstev, je iz konteksta komentirane družbene akcije (upoštevaje seveda tudi dejstvo, da je velika večina posiljevalcev moških, žrtev pa žensk) razvidno, da tisti, ki se zavzemajo za spremembo 170. člena KZ-1, menijo predvsem, da trenutna ubeseditev preslabo varuje ženske pred moškim spolnim nasiljem. Splošni težnji varovati spol, ki je bil zgodovinsko žrtev različnih oblik diskriminacije, seveda ne gre ugovarjati. V tem članku bom naštel nekaj razlogov, zakaj mi organizirana kampanja za spremembo 170. člena KZ-1 vseeno vzbuja pomisleke.
V prvi vrsti je sumljivo, kako se je začela oziroma kako so njeni dirigenti poskušali v javnosti vzbuditi prepričanje, da je s trenutnim 170. členom KZ-1 nekaj narobe in da je sprememba nujno potrebna. Izkoristili so nenavaden sodni primer, očitno napako sodišča. Storilec, ki je začel spolno občevati s pijano spečo žensko, je uporabil silo šele po tem, ko se je ženska zbudila in ga začela odrivati. Nazadnje je bil obsojen zgolj za kaznivo dejanje prisiljenja iz 132. člena KZ-1. Sodišča izključno iz procesnih razlogov (prepoved spremembe na slabše po razveljavitvi pravnomočne sodbe) niso mogla obtoženca obsoditi za posilstvo, čeprav je Višje sodišče pri ponovljenem odločanju sprejelo (pravilno) stališče, da je posilstvo tudi, ko (a) žrtev privoli v spolni akt, pa si potem premisli, spolni odnos pa se dokonča z uporabo sile ali resne grožnje, ter ko (b) ob začetku spolnega odnosa žrtev spi ali je opita, ko se prebudi in spolnemu odnosu nasprotuje, pa storilec njen odpor stre s silo ali grožnjo (VSK Sodba II Kp 46668/2015). V izkoriščanju takega ekscesnega primera, ki nikoli ne bo postal ustaljena sodna praksa, za namen propagiranja nujnosti spremembe 170. člena KZ-1 je mogoče zaznati manipulacijo iz laboratorijev poklicnih ustvarjalcev javnega mnenja. Po tem, ko je bilo javno mnenje ustrezno "zbujeno", se je začelo organizirano in usklajeno ustvarjati podporo za spremembo 170. člena KZ-1, tudi s sklicevanjem na stališča ekspertov.
Člen 170 KZ-1 že vsebuje model konsenza
Menim, da razlika med modelom prisile (sedanji 170. člen KZ-1) in želenim modelom soglasja (če potencialne modele soglasja razumno, življenjsko sprejemljivo ter praktično izvedljivo razlagamo) ni velika. Menim, da razlike, če sedanji "model prisile" pravilno razlagamo, v bistvu ni. Navsezadnje, brez dvoma že človeško dostojanstvo (34. člen Ustave) in nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen Ustave) zahtevata kriminalizacijo vseh spolnih stikov, za katere ni bilo dano s svobodno voljo oblikovano soglasje.7 Mnenja sem, da cilj varovanja "svobodnega seksualnega konsenza" varujejo naslednja kazniva dejanja: 170. člen KZ-1 (posilstvo), 171. člen KZ-1 (spolno nasilje), spolna zloraba slabotne osebe (172. člen KZ-1), spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let (173. člen KZ-1), pridobivanje oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene (173.a člen KZ-1) in kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja (174. člen KZ-1).
V nadaljevanju članka moram pojasniti:
a) zakaj menim, da v bistvu praktično že imamo "model privolitve", za katerega se zavzemajo nevladne organizacije, pa tudi
b) če je tako, zakaj vendar nasprotujem temu, da bi se ga eksplicitno zapisalo v zakonski opis kaznivega dejanja posilstva.
Razlog, da menim, da 170. člen KZ-1 de facto že vsebuje model konsenza, je v tem, da se mi drugačna razlaga zdi neprimerna in ustavno nesprejemljiva za 21. stoletje. "Prisilitve k spolnemu občevanju [...] s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo" nikakor ni treba razlagati po najožjem in do obdolženca najbolj prijaznem mogočem branju zakonske opredelitve, češ da se za obstoj kaznivega dejanja vedno zahteva neka velika sila (ki lomi nujno aktiven in energičen odpor žrtve) ali da mora biti neposredna grožnja vedno izražena na nek očiten in ekspliciten način (npr. grožnja z nevarnim orodjem, izrecno besedno izražena grožnja ...).
Vse je odvisno od konteksta, kraja, časa in drugih okoliščin dogodka, vključno z družbenimi konvencijami glede seksualnosti in tudi morebitne ustaljene prakse med udeleženimi osebami. Je v nekem samotnem okolju skupina popolnih neznancev obkolila na smrt prestrašeno žensko in začela s spolnimi dejanji? Težko bi rekli, da ne gre za posilstvo že zgolj zato, ker se žrtev ni aktivno uprla oziroma je celo sledila zahtevam neznancev po aktivnem sodelovanju v spolnih dejanjih. Sila oziroma grožnja sta v tem položaju bili podani implicitno zaradi spolnega stika, za katerega iz okoliščin sklepamo, da ni mogel biti svoboden.
V drugačnem kontekstu dveh medsebojno že dlje intimnih oseb bi po drugi strani (če ni bilo bolj očitno izražene sile ali grožnje) za dokazanost izpolnjenosti znakov posilstva v temelju morali zahtevati navzven zaznavno nestrinjanje s spolno aktivnostjo, ki ga iniciator aktivnosti ne upošteva. V obeh primerih si lahko po drugi strani didaktično zamislimo okoliščine, ki naši izhodiščni tezi postavljajo pod vprašaj. V prvem primeru je ženska morebiti prostovoljno prišla na svingersko plažo, "vedoč, za kaj gre", v drugem primeru je že dolgo ujeta v nasilnem "toksičnem razmerju", v katerem jo je brutalni soprog tako psihofizično zlomil, da sploh ne izraža več lastne volje. Torej je vedno pomemben kontekst, kontekst, kontekst ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Igor Vuksanović: Je treba spremeniti zakonsko definicijo posilstva?, ali na portalu Pravna praksa, št. 1-2, 2020
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
