Moj prvi vtis po današnji razglasitvi sodbe Sodišča Evropske unije z dne 31. januarja 2020 v zadevi Slovenija proti Hrvaški (C-457/18), da ni pristojno za obravnavanje slovenske tožbe zoper Hrvaško, lahko strnem v en stavek: to je taktično previdna odločitev s političnim predznakom in kančkom diplomacije, ki pa je zavezujoča in jo je treba spoštovati.
Hrvaška politika se je vnovič izkazala kot izjemno vplivna in brezkompromisna. Za nameček ji koristi evropsko predsedovanje in nenavadno pospešen postopek, da bi lahko britanski sodnik poročevalec opravil svoje delo pred vrnitvijo domov zaradi brexita.
Na začetku decembra lani nas je najprej neprijetno presenetil estonski pravobranilec, ki je s sklepnimi predlogi Sodišču predlagal, naj se izreče za nepristojno za preučitev tožbe, ki jo je vložila Slovenija zoper Hrvaško zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz arbitražne razsodbe in evropskega prava.
Generalni pravobranilec je po mnenju večine slovenske in tudi tuje pravne stroke zmotno menil, da razmejitev državnega ozemlja ne spada v pristojnost Unije in torej niti ne Sodišča in da sta zatrjevani kršitvi vrednote pravne države (vladavine prava) in načela lojalnega sodelovanja "le akcesorni v razmerju do vprašanja določitve meje med zadevnima državama članicama na kopnem in na morju." Taka odločitev naj bi v svojem bistvu pomenila vprašanje mednarodnega javnega prava, za katero Sodišče ni pristojno.
Sodišče mnenju pravobranilcev sledi v približno polovici primerov, zato smo upali, da bo vendarle odločilo drugače, v duhu evropskega in mednarodnega prava ter pravičnosti, a tega ni storilo. Pritožba na odločitev ni mogoča.
Ena od temeljnih vrednot Evropske unije je spoštovanje pravne države, kar določata preambula in 2. člen Pogodbe o Evropski uniji. Med temeljne vrednote spada tudi spoštovanje človekovih pravic, zato se postavlja vprašanje, ali so po razumevanju Sodišča tudi te pravice akcesorne narave, torej postranske?
Spoštovanje pravne države takisto pomeni spoštovanje mednarodnega javnega prava, čigar status ima arbitražna odločba, ki je res iudicata, pravnoveljavna odločitev. Mednarodno pravo je sestavni del pravnega reda EU in je umeščeno med primarno pravo, kamor spadajo ustanovitvene in pristopne pogodbe, listina EU o temeljnih pravicah, temeljna načela, običajno pravo in sodna praksa Sodišča EU, in sekundarno pravo, ki zajema uredbe, direktive in sklepe. To je Sodišče večkrat izrecno poudarilo, denimo v zadevah Poulsen, Španija proti Svetu EU, Intertanko in Bosphorus Queen Shipping.
Poleg tega je v tretjem odstavku 4. člena Pogodbe o EU zapovedano, da se Unija in njene članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz pogodb. Ključne naloge so vsebovane v spoštovanju temeljnih vrednot, torej tudi pravne države. To je tolažilno upoštevalo tudi Sodišče, rekoč, da sta Slovenija in Hrvaška zavezani, da si lojalno prizadevata za vzpostavitev dokončne pravne rešitve tega spora v skladu z mednarodnim pravom. Očitno ni razumelo, da je pravna rešitev v obliki zavezujoče arbitražne odločbe že dana, gre zgolj za problem njenega ignoriranja s strani naše sosede.
Slovenija žal ni zahtevala izločitve predsednika Sodišča, ki je že pred dobrim letom med obiskom naše države večkrat javno komentiral, da Sodišče najverjetneje ni pristojno za obravnavanje tožbe zoper Hrvaško, kar je nedovoljeno prejudiciranje katerekoli pravne zadeve, kaj šele pred vrhovnim pravosodnim organom EU. Namesto 259. člena Pogodbe o delovanju EU, ki je podlaga za ukrepanje članice proti članici na Sodišču, je predsednik že tedaj predlagal 273. člen, ki predvideva, da članici spor sodišču predložita sporazumno. Da bi bil 273. člen edina možna pravna podlaga za presojanje sodišča v tem sporu, je pozneje v svoji argumentaciji izpostavljala tudi Hrvaška, to pa je danes omenilo tudi Sodišče.
Lahko bi se vprašali, kako je mogoče, da Sodišče ni imelo zadržkov glede svoje pristojnosti v tako bagatelni zadevi kot je bila denimo tožba Francije zoper Združeno kraljestvo, ko je v obsodilni sodbi oktobra 1979 ugotovilo, da slednje ni izpolnilo svojih obveznosti iz primarnega prava, ker je zakonsko dovolilo premajhne luknje v ribiških mrežah?!
Zagotovo nam niso pomagale domače politične peripetije glede prisluškovalne afere, niti obelodanjena stališča nekaterih kvazi poznavalcev in politikov, da je bila tožba pred Sodiščem zgrešena poteza. Drugega nam namreč ni preostalo, glede na to, da mednarodno pravo ne omogoča nobenih pravnih sredstev izvršbe pravnomočne sodne ali arbitražne odločbe, poleg tega pa bi se morala v primeru slovenske tožbe pred Meddržavnim sodiščem v Haagu s pristojnostjo tega sodišča strinjati tudi Hrvaška.
Kako torej naprej, kaj nam še preostane? Očitno ni druge poti kot da se obe državi vrneta za pogajalsko mizo in poiščeta kompromisni način udejanjanja veljavne in zavezujoče arbitražne odločbe. Slovenija bo kajpak zopet ”potegnila kratko," tako kot že mnogokrat v preteklosti, vsaj kar se sosednjih držav tiče, kajti kot pravi star pregovor, "priložnost zamujena, ne vrne se nobena."
Pripravil prof. dr. Marko Pavliha, redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
