Slovenija Hrvaški v tožbi na podlagi 259. člena pogodbe o delovanju EU očita kršenje načel vladavine prava in lojalnega sodelovanja med članicami EU ter kršenje uredbe o skupni ribiški politiki, schengenskih pravil o gibanju oseb prek meja ter direktive glede pomorskega prostorskega načrtovanja.
Primer slovenske tožbe proti Hrvaški je zelo pomemben, ker gre za enega redkih primerov tožbe članice proti članici, ker gre za politično izjemno občutljiv primer ter ker je zadeva povezana z mednarodnim pravom in kot takšna za sodišče pomemben presedan, so v minulih mesecih pojasnjevali v Luksemburgu.
Očitki Slovenije glede izvajanja evropskih pravil, ne arbitražne razsodbe
Na zahtevo Hrvaške sodišče zdaj najprej odloča o svoji pristojnosti v primeru. Hrvaška namreč meni, da je tožba povezana z arbitražno razsodbo, ki je sama ne priznava, ter da Sodišče EU o meji med Slovenijo in Hrvaško ni pristojno odločati. Hrvaško stališče je 11. decembra lani v svojem mnenju potrdil tudi generalni pravobranilec Priit Pikamäe.
Slovenija je na drugi strani prepričana, da arbitražna razsodba velja in je mednarodnopravno dejstvo, ki ga mora Sodišče EU upoštevati, ne pa ponovno ugotavljati, ali velja ali ne. Niti ni v to smer šel slovenski tožbeni zahtevek.
Veliki senat 15 sodnikov je o vprašanju dopustnosti tožbe julija lani opravil tudi ustno obravnavo, zdaj pa bo sodišče objavilo odločitev.
Možni so štirje scenariji. Sodišče se razglasi za pristojno in postopek se nadaljuje s presojanjem vsebinskih zahtevkov iz tožbe. Razglasi se za delno pristojno, torej le v nekaj tožbenih zahtevkih. Ugotovi, da za primer ni pristojno. V tem primeru se postopek konča. Pritožbe ni.
V Ljubljani kot četrto možnost navajajo, da bi se sodniki odločili, da združijo odločitev o pristojnosti z vsebinsko obravnavo in se torej o tem vprašanju odločijo na koncu. Iz tiskovne službe sodišča so sicer novembra sporočili, da bo odločitev glede pristojnosti zagotovo sprejeta ločeno od presojanja o vsebini tožbe.
Neuradno najbolj verjetno, da bo sodišče sledilo mnenju pravobranilca
Sodnik poročevalec in pravobranilec sta odločitvi pripravljala vzporedno. Poleg tega v zadevah pred velikim senatom, kakršna je slovenska tožba, sodišče mnenju pravobranilca sledi v približno polovici primerov, tako da je o končni sodbi nemogoče sklepati.
Je pa iz neuradnih virov slišati, da se bo sodišče v petek izreklo za nepristojno in da ostaja le še vprašanje, v kolikšni meri bo sledilo mnenju pravobranilca (sklepni predlogi generalnega pravobranilca v zadevi C-457/18 Slovenija/Hrvaška). Pikamäe namreč ni zgolj ocenil, da sodišče "ni pristojno za odločanje o mednarodnem mejnem sporu, ki ne sodi pod pravo unije", temveč je izpostavil, da z vidika prava unije sporna meja med Hrvaško in Slovenijo ni bila določena.
Za pravobranilca tožbeni zahtevki Slovenije podrejeni vprašanju meje, ki da še ni določena
Po mnenju pravobranilca bi v tožbi vsaka morebitna ugotovitev očitane neizpolnitve obveznosti Hrvaške temeljila na premisi, ki bi pomenila določitev meje med državama, kar pa je vprašanje mednarodnega javnega prava.
Arbitražnega sporazuma in "sporne arbitražne razsodbe", kot jo vztrajno označuje Pikamäe, ni mogoče šteti za akta, ki sodita pod pravo unije. Vprašanja v povezavi z veljavnostjo, razlago in izvršitvijo teh mednarodnih pravnih instrumentov tako ne morejo biti predmet neizpolnitve obveznosti na podlagi 259. člena, je prepričan.
Poleg tega Pikamäe ugotavlja, da arbitražna razsodba ni bila izvršena, in izpostavlja, da tudi ni samoizvršljiva. To po njegovem mnenju pomeni, da z vidika prava unije meja med državama ni bila določena. In ker se trditve o neizpolnitvi obveznosti nanašajo na sporno mejo med državama, je treba šteti, da so te trditve le akcesorne, torej podrejene rešitvi mednarodnega spora, ki pa ne sodi na področje uporabe prava unije in za katerega sodišče ni pristojno, še navaja pravobranilec.
Na koncu sklepnih predlogov pa Pikamäe še pristavi, da je "obžalovanja vredno, da v mejnem sporu ni bilo mogoče priti do dokončne rešitve niti po razglasitvi sporne arbitražne razsodbe", ter izrazi "prepričanje, da je rešitev tega spora na politični ravni".
Za Slovenijo mnenje pravobranilca šibko argumentirano
V Sloveniji so mnenje Pikamäeja ocenili kot strokovno šibko argumentirano in izrazili pričakovanje, da mu sodišče na koncu ne bo sledilo. Poleg tega v Ljubljani tudi poudarjajo, da njegovo negativno mnenje za arbitražno razsodbo in njeno veljavnost ne pomeni popolnoma nič. Enako na to ne bo vplivala niti morebitna negativna sodba sodišča, je decembra po objavi pravobranilčevih sklepnih predlogov poudarila slovenska agentka Maja Menard.
Pri ravnanju sodišča v primeru slovenske tožbe izstopa kratek čas med objavo mnenja in sodbe, saj običajno med obema preteče več mesecev. Očiten razlog za objavo sodbe v petek je brexit, saj je sodnik poročevalec v primeru slovenske tožbe Britanec Christopher Vajda, ki s petkom opolnoči zapušča položaj.
Če se bo postopek nadaljeval, bo o zadevi zato odločal senat 14 sodnikov. Pri čemer se bo ob sprejemanju končne odločitve moral nato izločiti tisti sodnik, ki je na sodišče prispel zadnji. To naj bi bil Avstrijec Andreas Kumin.
Izstopa tudi dejstvo, da Sodišče EU o dopustnosti in vsebini slovenske tožbe proti Hrvaški glede arbitraže odloča povsem ločeno, saj je to po navedbah sodišča zelo redko.
V oči pa bode tudi to, da se je predsednik sodišča Koen Lenaerts že aprila 2018 javno izrekel za drugačno pot od tiste, ki jo je izbrala Slovenija. Namesto 259. člena, ki je podlaga za ukrepanje članice proti članici na Sodišču EU, je predlagal 273. člen, ki predvideva, da članici spor sodišču predložita sporazumno. Da bi bil 273. člen edina možna pravna podlaga za presojanje sodišča v tem sporu, je pozneje v svoji argumentaciji izpostavljala tudi Hrvaška.
Bruselj/Luxembourg, 29. januarja (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
