Tožnik je zahteval plačilo odškodnine zaradi poškodbe kolena, ki jo je utrpel ob padcu okrog sedmih zjutraj februarja 2013 pri vzpenjanju po stopnicah v lasti A., ki je imela v času škodnega dogodka pri toženki zavarovano svojo civilno odgovornost.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter toženki naložilo plačilo odškodnine in pravdnih stroškov, sodišče druge stopnje pa je takšno sodbo potrdilo. Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku s sodbo opr. št. II Ips 251/2018 ugotavljalo, ali so stopnice, delno dotrajane in okrušene, poledenele in spolzke, nevarna stvar.
Že sodišči nižje stopnje sta ugotovili, da je zavarovanka stopnice ustrezno vzdrževala, zaradi česar njena subjektivna odgovornost ni podana. Zato se je Vrhovno sodišče ukvarjalo zgolj z vprašanjem, ali lahko konkretne stopnice pomenijo nevarno stvar skladno s pravnim standardom iz drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da je podana odgovornost ne glede na krivdo v primerih, ko gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v konkretnem primeru stopnice pohodna površina med večstanovanjskimi bloki, ki so bile dotrajane in na več mestih odkrušene ter zavoljo sneženja in nizkih temperatur zasnežene, poledenele in spolzke. Te okoliščine je sodišče ocenilo vsako zase kot tudi v pomenu součinkovanja, pri tem pa si je pomagalo s stališči sodne prakse. Le ta pokaže, da je do pretirane uporabe objektivne odgovornosti zadržana in jo dopušča samo izjemoma. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da mokre in spolzke stopnice niso nevarna stvar, hoja po njih pa ni nevarna dejavnost. Enako velja za poledenela tla v zimskem času in poškodovane stopnice. Ustaljeno stališče je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari; če pa določena stvar postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja njenega imetnika (npr. opustitve vzdrževanja), je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti.
Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da predmetne stopnice niso bile nevarna stvar, ne z vidika vseh konkretnih pridevnikov, ne v smislu njihovega kumulativnega součinkovanja. Stopnice so pogost način prehajanja med površinami, ki se na vertikalni osi nahajajo na različnih nivojih. Za povprečnega posameznika niso nevarna stvar, temveč običajen način vzpenjanja ali spuščanja po naklonski pohodni površini, kamor smiselno spadajo tudi pločniki, ceste in druge javne površine.
Za vse zunanje pohodne površine brez nadstreškov velja, da nanje lahko vplivajo tudi naravni vremenski pojavi. Ti so sestavni del (ne)predvidljivih vremenskih razmer in v času nastanka niso v imetništvu nikogar, niti upravljavca stopnic, saj so zunaj njegove oblastvene sfere. Tako lahko na stopnice (za)pade tudi dež, pozimi pa sneg oziroma pride do zmrzali, kar v tem letnem času ni presenetljivo. S tem pa se narava stopnic ne spremeni niti ne postanejo „nevarna past“, saj kljub (pomrznjenim) padavinam ostajajo enake kot prej, le da so se jim pridružile dodatne, sezonsko pričakovane terenske razmere, s katerimi je treba le dodatno upravljati. Te okoliščine sicer pogosto zahtevajo večjo pazljivost tako na strani sprehajalca kot tudi na strani upravljavca stopnic, a predvsem v pomenu dolžne skrbnosti obeh vpletenih, ne pa v smislu preskoka nenevarne stopniščne identitete v večjo škodno nevarnost.
Sodišče meni, da se je padcu, ki je posledica vpliva dodatnih okoliščin na konkretne stopnice, z ustrezno stopnjo skrbnosti obeh subjektov mogoče izogniti. Pešec mora pazljivo ne le izbrati, temveč tudi prečiti pohodno površino, ki jo mora upravljavec redno čistiti oziroma vzdrževati. Prav to, da zavarovanka stopnic ni ustrezno vzdrževala, je bil tudi tožnikov osrednji očitek, na nevarnih posledicah konkretnega (ne)vzdrževanja pa je smiselno gradil tudi objektivno odgovornost. Vendar to utemeljuje že subjektivno odgovornost obeh deležnikov, medtem ko bi bila objektivna odgovornost njen korektiv le v tistih položajih, ki že po svoji naravi zahtevajo poostrožen pristop. Pri subjektivni odgovornosti je v ospredju posameznikova (ne)ustrezna skrbnost (krivda), pri objektivni pa imetništvo nevarne stvari ne glede na posameznikov subjektiven odnos do nastale prepovedane posledice (škode).
Vrhovno sodišče je dodatno poudarilo, da je tudi treba ločiti med nevarnostjo kot splošnim, laičnim pojmom od tiste, ki je subsumirana v okviru pravnega standarda. To pomeni, da ni vse tisto, kar se zdi z vidika (ne)pazljivih udeležencev tvegano, tudi nevarna stvar ali dejavnost v pomenu (pravne) objektivne odgovornosti. Konkretne okoliščine so bile lahko v pohodniškem smislu za tožnika v danem trenutku res ogrožajoče, a kljub temu stopnice niso nevarna stvar v pomenu pravnega standarda iz drugega odstavka 131. člena OZ. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar, je treba upoštevati vse okoliščine; od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Ključna razlikovalna okoliščina je, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene bíti, ne pa (le) posledica opustitve dolžne skrbnosti vpletenih subjektov. Zaključka ne spreminja okoliščina, da je v končni fazi tudi škoda, povezana z nevarno stvarjo, na nek način povezana z ravnanjem njenega imetnika, saj to, če že, le sproži v nevarni stvari vsebovana huda tveganja, ne spreminja pa njene (nevarne) substance.
Opisano upravljanje z različno intenzivnimi tveganji pokaže, zakaj mora objektivna odgovornost (p)ostati le izjema. Prav je, da vsak posameznik reparira izključno tiste škodne posledice, ki jih je sam zakrivil. Nedopustno bi mu bilo pripisati vse druge, do katerih ni bil dolžan razviti niti nezavestnega subjektivnega odnosa (culpa levissima). Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi občini pripisali odgovornost, čeprav je bilo pred tem ugotovljeno, da je konkretne stopnice redno vzdrževala in to ustrezno ter popolno. Ne gre za nič drugega kot preventivni vidik odškodninskega prava. Njegov namen ni, da bi lokalnim skupnostim, ki upravljajo s kilometri razgibanih naklonskih javnih površin (cestami, pločniki, stopnišči itd.), v celoti nalagali vsa škodna tveganja, ki jih že po naravi stvari v vsakem trenutku ne (z)morejo imeti pod svojim nadzorom, in to ne glede na to, kako zelo se trudijo (npr. vremenski vplivi). Predvidljive rizike, ki izvirajo iz tovrstnih običajnih življenjskih situacij, je treba razumno porazdeliti med vse udeležence skupnosti, a ne le na ravni opredelitve končnega (so)prispevka, temveč tudi v konceptualnem prevzemanju tveganj s pomenom za presojo narave odgovornosti. Drugačno stališče ne bi delovalo vzpodbudno na vzdrževanje javnih pohodnih površin v okviru gospodarskih javnih služb, niti na pešce, ki morajo kot sposobni, razumni, avtonomni in svobodni posamezniki tako tudi sami ravnati.
Ob vsem navedenem je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženkini pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
