c S
IZ SODNE PRAKSE: Sodišče izvede le substancirane dokaze 06.11.2019 Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če dokazni predlog ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi torej breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme.

V postopku pred sodiščem prve in druge stopnje sta sodišči presojali, ali stanovanje spada v skupno premoženje zakoncev. Pravdni stranki - zakonca, sta med trajanjem zakonske zveze leta 2000 pridobila stanovanje, ki je po podatkih zemljiške knjige v celoti last toženca. Tožnica je vložila tožbo zaradi ugotovitve, da sodi stanovanje v skupno premoženje pravdnih strank ter da je delež tožnice na tem stanovanju ½. Toženec je sprva sicer trdil, da je stanovanje kupil iz svojega posebnega premoženja, pridobljenega s prodajo lesa iz gozda, ki ga je podedoval po svojem očetu, ter odškodnine za poškodbo med delom, ki mu je bila izplačana pred 20 leti, kasneje pa je toženec svoje navedbe prilagodil dejstvu, da je tožnica med postopkom zatrjevala in tudi dokazala, da je bila kupnina poravnana s posojilom Stanovanjskega sklada. Sodišči sta zavrnili dokazni predlog za zaslišanje strank ter se naslonili na listinske dokaze.

V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 267/2018 z dne 5. septembra 2019 ugotavljalo, ali sta sodišči druge in prve stopnje z opustitvijo zaslišanja strank in prič kršili pravico tožene stranke do (izvedbe) dokaza kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku in ali je toženec s predlogom, da se zaslišita pravdni stranki in priče, zadostil dokaznemu bremenu za svoje trditve, da je s prodajo lesa iz gozdov in pridobitvijo odškodnine ustvaril posebno premoženje, ki ga je porabil za potrebe družine, obnovo stanovanja, izgradnjo garaže in drvarnice, ter da je enako kot tožnica skrbel za otroke in opravljal gospodinjska dela, zato je njegov prispevek k skupnemu premoženju večji?

Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Sodišče mora dokazne predloge strank pretehtati in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvesti. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti.

Vrhovno sodišče meni, da v obravnavanem primeru ne gre za neobrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov, saj sta obe sodišči pojasnili, zakaj predlaganih dokazov ni treba izvesti. V zvezi z vprašanjem, ali je zavrnitev predlogov za izvedbo teh dokazov utemeljena s pravilnimi, predvsem ustavnopravno vzdržnimi razlogi, je Vrhovno sodišče poudarilo, da sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev (torej dokazi, ki četudi bi potrdili trditve stranke, ki so predmet njenega dokazovanja, ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve). Razlogi za to so lahko tako pravni, kadar stranka predlaga dokaz za ugotovitev pravno nebistvenega dejstva, kot dejanski, kadar pomeni dokazna tema zgolj dokazno dejstvo, na primer indic, ki pa nima dokazne moči, da bi sam po sebi ali z drugimi dejstvi potrdil pravno odločilno dejstvo.

Dokazni predlogi morajo biti zadostno substancirani, saj sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če dokazni predlog ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi torej breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme. Obstajajo pa tudi mejni primeri, ko je predlagani dokaz sicer lahko primeren, vendar glede na kontekst konkretnega razvoja dokaznega postopka in trenutnega uspeha dokazovanja nujno kliče po dodatnih pojasnilih, utemeljitvah in prepričevalnih naporih predlagatelja, s katerimi mora ta pojasniti posebne okoliščine in sodišče prepričati, da kljub (na prvi pogled) izgubljeni situaciji ter kljub (na prvi pogled) hipotetični nemoči predlaganega dokaza, še vedno lahko razumno pričakuje preobrat v uspešnosti dokazovanja. V takem primeru nosi predlagatelj breme dodatne utemeljitve svojega dokaznega predloga.

Vrhovno sodišče se je opredelilo tako do dokaznega predloga za dokazovanje trditev o investiranju zatrjevanega dohodka od prodaje lesa v skupno premoženje, kot do dokaznega predloga za dokazovanje trditev o toženčevem prispevku k vzgoji in varstvu otrok ter revizijo na podlagi svojih ugotovitev zavrnilo.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč