c S
IZ SODNE PRAKSE: Obvestitev policije v primeru prometne nesreče 17.10.2019 Voznik je v prometni nesreči, ko se je izognil srni na cesti in pri tem zadel otok, poškodoval avto tako, da je nastala materialna škoda, zaradi česar ni poklical policije. V postopku za povrnitev škode je zavarovalnica njegov zahtevek zavrnila, kerj bi moral voznik obvestiti policijo o nesreči, saj lahko le policija ugotovi dejstva in zbira dokaze o nezgodi, udeležencu v nezgodi pa odredi preizkus alkoholiziranosti.

Voznik je jeseni leta 2012 pri zapuščanju krožišča zaradi umikanju srni trčil v otok in poškodoval vozilo. Prišlo je do prometne nezgode I. kategorije. Voznik po nezgodi ni poklical policije na kraj dogodka in ni opravil testa alkoholiziranosti. Lastnik vozila je predal avto v popravilo, serviser – tožnik, pa ga je na podlagi ogleda in cenitve škode popravil. Nato je na podlagi večletne poslovne prakse, ki jo je imel vzpostavljeno z zavarovalnico, pri kateri je bilo vozilo zavarovano, le-tej izstavil račun. Zavarovalnica – toženka je zavrnila račun za popravilo, in sicer na podlagi domnevne alkoholiziranosti ter dejstva, da voznik o nesreči ni obvestil policije. Navedla je, da ker voznik na kraj dogodka ni poklical policije, se je izmaknil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti ter je tako skladno s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska izgubil zavarovalne pravice.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v delu, s katerim je bilo toženki naloženo plačilo terjatve v višini 6.351,98 evra z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v celoti v veljavi. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka. Po stališču sodišča prve stopnje ugovor domnevne alkoholiziranosti ni utemeljen, ker iz ugotovljenega dejanskega stanje ne izhaja zaključek, da se je voznik izmaknil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti. Pogodbeno določeno domnevo alkoholiziranosti je treba interpretirati z določbami Splošnih pogojev, ki določajo, kdaj je voznik dolžan o prometni nezgodi obvestiti policijo.

Splošni pogoji v 34. členu določajo, da je v primeru prometne nezgode treba obvestiti policijo v skladu z določili Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). V skladu z ZVCP-1 oziroma Zakonom o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) mora udeleženec prometne nezgode o nezgodi obvestiti policijo, razen pri prometni nezgodi I. kategorije, kjer je nastala le materialna škoda (4. točka drugega odstavka 110. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 109. člena ZPrCP). Razumevanje domneve alkoholiziranosti na način, da se mora v vsakem primeru neobvestitve policije vzpostaviti domneva alkoholiziranosti, je v nasprotju z namenom zakonskih določil o pravilih cestnega prometa in namenom zavarovanja avtomobilskega kaska. Ker je šlo v konkretnem primeru za prometno nezgodo I. kategorije, voznik niti na podlagi zakona niti na podlagi Splošnih pogojev ni bil dolžan poklicati policije.

Sodišče druge stopnje je odločilo drugače in temelji na stališču, da se je voznik izmaknil preizkusu alkoholiziranosti ter da bi moral obvestiti policijo o nesreči, saj lahko Policija ugotovi dejstva in zbira dokaze o nezgodi, udeležencu v nezgodi pa odredi preizkus alkoholiziranosti.

V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 266/2018 ugotovilo, da je odločitev sodišča druge stopnje (VSM Sodba I Cpg 341/2017) materialnopravno zmotna. Zgolj s tem, ko voznik o prometni nesreči ni obvestil policije, domneva njegove alkoholiziranosti še ni bila vzpostavljena. Za konkretno presojo je pomembno, da voznik po prometni nezgodi niti na zakonski niti na pogodbeni podlagi ni bil dolžan poklicati policije iz razloga, ker je šlo le za prometno nesrečo I. kategorije. Tudi sicer iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja zaključek, da se je voznik izmaknil možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti.

Vrhovno sodišče je v zvezi s Splošnimi pogoji prav tako pojasnilo, da v primeru, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke (83. člen Obligacijskega zakonika).

Ker sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni izčrpalo toženkinih pritožbenih navedb o višini tožbenega zahtevka, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Pripravila: mag. Jasmina Potrč