Moderator omizja, sicer pa zaslužni profesor ljubljanske pravne fakultete Lojze Ude je ocenil, da številni kritizirajo sodstvo na podlagi posamičnih odločb, ki so znane v javnosti, vendar gre pri tem za nemogoč pristop, s katerim se kritizira celotno sodstvo "kar počez".
Če je bila Slovenija v preteklosti večkrat obsojena zaradi kršitev človekovih pravic na sodiščih, pa so se razmere izboljšale, je prepričan Ude. Po uradnih statistikah število nerešenih zadev pada. Prav tako se je zelo utrdilo izobraževanje sodnikov. Udetove kritike na račun sodstva pa letijo na to, da "sodniki še vedno preveč črkobralsko odločajo in ne upoštevajo splošnih načel" ter na dejstvo, da bi vrhovno sodišče moralo v večji meri skrbeti za enotnost sodne prakse.
Bivši ustavni sodnik Matevž Krivic je to kritiko še bolj zaostril, saj je sodna praksa po njegovih besedah izrazito slaba. "Kar meni manjka pri vlogi vrhovnega in tudi ustavnega sodišča, ni skrb za usklajevanje sodne prakse, ampak za njeno razvijanje," je dodal. Sicer je po njegovem mnenju treba tudi ločevati med napakami v posameznih sojenjih in t. i. nespodobnim sojenjem.
Sodnica ljubljanskega višjega sodišča Vesna Bergant Rakočević je z uporabo športne metafore poudarila, da "je precej lažje sedeti na tribuni in vpiti, kako so vsi na igrišču slabi". Kot je ocenila so tudi sodniki zmotljivi, vendar gredo zadeve po njenem občutku počasi in vztrajno na bolje. Dogaja se namreč generacijski prehod v sodnih vrstah, slovenski sodniki na vseh stopnjah pa poleg tega povprečno ne zaostajajo za kolegi iz tujine.
Bivši predsednik vrhovnega in ustavnega sodišča Franc Testen je glede očitkov o črkobralstvu opozoril, da je sledenje črki zakona lahko pozitivno, saj zagotavlja predvidljivost in stabilnost sodne prakse. Kot je spomnil, so proti črkobralstvu bili tudi avtokratski režimi, v katerih pa so bili sodniki dejansko prestrašeni in lažje obvladljivi. "Zavzemanje za črkobralstvo ob hkratnih nekontroliranih napadih na sodstvo pomeni poskus ustrahovanja sodnikov," je še ocenil.
Profesor na Evropski pravni fakulteti iz Nove Gorice Matej Avbelj je opozoril na nizko zaupanje javnosti v sodstvo, ki ima, četudi morda neupravičeno, za posledico dejstvo, da pravo postane samo še mit.
Po njegovem mnenju Slovenci na splošno ne maramo kritike, pri kritiki sodstva pa gre tako za kulturni problem. Kritika je po njegovem prepričanju predpogoj, saj je sodstvo moč kritizirati že zato, ker gre za oblastni sistem, ki lahko svojo oblast tudi zlorablja in mora zato biti pod drobnogledom. "Pravo vprašanje ni, ali je kritika upravičena, ampak ali je prepričljiva, in prepričljiva je kritika 'ad rem' in ne 'ad personam'," je poudaril.
Oglasil se je tudi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič, ki je pojasnil, da so "lačni kritike", ker bi radi izboljšali svoje delo, da pa jim prazne kritike ne koristijo. Na vrhovnem sodišču so za izboljšanje svojega med drugim uvedli projekt Izboljšanje kakovosti slovenskega sodstva, prek razširjenih kolegijev pa se trudijo doseči usklajevanje sodne prakse. Prav tako poteka stalno izobraževanje sodnikov.
Predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez pa je opozoril na "zasutost" sodišča, ki je denimo samo lani reševalo 1700 ustavnih pritožb. Kljub temu se na ustavnem sodišču trudijo, da bi čim bolj argumentirali svoje sodbe, kar pa ni vedno mogoče.
Portorož, 11. oktobra (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
