c S
Evropski preiskovalni nalog - čezmejno zbiranje dokazov v Evropski uniji 10.10.2019 Evropski preiskovalni nalog (EPN) je instrument medsebojnega sodelovanja držav članic Evropske unije (EU) pri pregonu kaznivih dejanj in se uporablja za zbiranje in zavarovanje dokazov, ki se nahajajo v drugi državi oziroma jih je treba v tej državi pridobiti. Oblikovan je kot univerzalni obrazec, ki ga pristojni organi države izdajateljice pošljejo neposredno pristojnim organom države izvršiteljice, da se v državi izvršiteljici opravijo preiskovalni ukrepi in dejanja za zbiranje dokazov. Namen tega prispevka je strnjeno prikazati osnovne značilnosti EPN, ki naj bi pomembno prispeval k razvoju učinkovitega sodelovanja med državami članicami EU pri čezmejnem zbiranju dokazov.

Razlogi za uvedbo

Že pred uvedbo EPN sta v EU obstajali dve vrsti pravil za zbiranje dokazov v kazenskih zadevah: instrumenti, ki temeljijo na načelu medsebojne pomoči, in instrumenti, ki temeljijo na načelu vzajemnega priznavanja. Med prve uvrščamo Evropsko konvencijo o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20. aprila 1959, Konvencijo o izvajanju schengenskega sporazuma in Konvencijo z dne 29. maja 2000 o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU. Primer drugih pa bi bila Okvirni sklep 2008/978/PNZ o evropskem dokaznem nalogu in Okvirni sklep 2003/577/PNZ o izvrševanju sklepov o zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji.

Pravni okvir na področju mednarodnega sodelovanja v kazenskih postopkih v zvezi z zbiranjem dokazov je bil razdrobljen, zapleten in neučinkovit. Slabost instrumentov, ki temeljijo na načelu medsebojne pomoči, je bila v tem, da so prinašali dolgotrajne postopke in so se zdeli neučinkoviti, saj niso določali niti standardnih obrazcev niti roka za izvršitev zahteve za zbiranje dokazov, ki pride iz druge države članice. Dotlej obstoječi instrumenti, osnovani na načelu vzajemnega priznavanja, pa niso bili celoviti. Na podlagi Evropskega dokaznega naloga je bilo namreč mogoče pridobiti le dokaze, ki že obstajajo v drugi državi in so neposredno na voljo v obliki dokumentov, predmetov ali podatkov. Tako je bil ta instrument neprimeren na primer za zaslišanje priče ali osumljenca, saj v tem primeru ne gre za dokaz, ki že obstaja. Področje čezmejnega zbiranja dokazov v EU je potrebovalo celovito ureditev, ki bi omogočala učinkovito sodelovanje držav članic pri pridobivanju vseh vrst dokazov.

Enotni pravni okvir za zbiranje vseh vrst dokazov

Leta 2014 je bil sprejet nov instrument čezmejnega zbiranja dokazov v kazenskem postopku, Evropski preiskovalni nalog, ki ga določa Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah (v nadaljevanju: Direktiva), ki jo je v slovenski pravni red implementirala novela Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1B) z začetkom veljavnosti v maju 2018.

Direktiva na področju kazenskega pregona nadomešča ustrezne določbe Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah iz leta 1959 z dodatnima Protokoloma ter dvostranskih sporazumov, sklenjenih na podlagi te konvencije, Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma ter Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije s Protokolom. V celoti nadomešča Okvirni sklep 2008/978/PNZ o evropskem dokaznem nalogu (slednji je bil tudi že odpravljen) ter določbe, ki urejajo zaseg dokazov, Okvirnega sklepa 2003/577/PNZ o izvrševanju sklepov o zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji. To pomeni, da je z Direktivo izvedena predvidena "nadomestitev obstoječe pravne ureditve za zbiranje dokazov v kazenskih zadevah z enotnim instrumentom, ki bi temeljil na načelu vzajemnega priznavanja za vse vrste dokazov".

Načelo vzajemnega priznavanja

Na srečanju Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 so se voditelji držav članic dogovorili, da naj načelo vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb (ang. principle of mutual recognition) postane temeljno načelo pravosodnega sodelovanja v EU, kar velja tako za civilne kot kazenske zadeve, ter se uporablja tako za sodbe kot tudi za druge odločitve sodne oblasti ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Jan Košiček: Evropski preiskovalni nalog - čezmejno zbiranje dokazov v Evropski uniji >> ali na portalu Pravna praksa, 2019, št. 36