c S
IZ SODNE PRAKSE: Oprostitev plačila sodne takse 03.09.2019 Odvetnika, ki opravlja odvetništvo kot svoboden poklic, je treba pri odmeri sodne takse obravnavati enako kot samostojne podjetnike posameznike. Iz določbe 11. člena > Zakona o sodnih taksah (ZST-1) namreč izhaja, da so do oprostitve sodne takse v celoti upravičene zgolj fizične osebe, ne pa tudi pravne osebe in posamezniki v postopkih v zvezi njihovo dejavnostjo, kar pomeni, da je odvetnik dolžan plačati sodno takso.

Sodišče je s sklepom delno ugodilo predlogu tožeče stranke (pritožnik) za oprostitev plačila sodne takse za tožbo v tem upravnem sporu, in sicer tako, da je stranka namesto sodne takse za tožbo po tar. št. 6111 ZST-1 v višini 148,00 evrov, dolžna plačati 44,00 evrov. Plačila sodne takse v višini 104,00 evre je sodišče pritožnika oprostilo.

Pritožnik se je po svojem pooblaščencu zoper navedeni sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijan sklep spremeni in odloči, da se ga v celoti oprosti plačila sodnih taks v predmetnem postopku. Predlaga tudi, da sodišče odloči, da je upravičen do povrnitve stroškov. Svojo pritožbo utemeljuje s tem, da je sodišče zanj, ki je odvetnik, to je zasebnik, napačno sprejelo stališče, da je v konkretni zadevi treba uporabiti določbo 11. člen ZST-1, po katerem je gospodarski subjekt mogoče le deloma oprostiti plačila sodne takse. Hkrati je navedel, da naj bi bila ta določba neustavna, saj samostojnim podjetnikom in gospodarskim subjektom onemogoča popolno taksno oprostitev, čeprav so brez premoženja in nelikvidni, s tem pa jim onemogoča dostop do sodnega varstva.

Upravno sodišče je s sklepom št. I U 311/2018-11 z dne 5. julija 2019 zavrnilo pritožbo. Kljub temu, da je pritožnik vložil predlog za oprostitev sodne takse ter obširno navedel razloge za znižanje le te (prejema minimalne dohodke, zaposlen je kot s.p. ter posluje z izgubo, preživlja tri otroke, sodišče mu je v drugih primerih že odobrilo brezplačno pravno pomoč ...), pa je sodišče na podlagi pridobljenih podatkov ter ZST-1 njegovemu predlogu le delno ugodilo, in sicer tako, da ga je delno oprostilo plačila sodne takse za tožbo v upravnem sporu. Pri tem je upoštevalo tako premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pritožnika ter njegov materialni položaj kot fizično osebo in položaj njegovih družinskih članov, kot tudi določbo tretjega in četrtega odstavka 11. člena ZST-1 ter tudi status pritožnika v predmetnem upravnem sporu. Za to odločitev je bistveno, da je pritožnik prošnjo za oprostitev plačila sodne takse vložil v zvezi s tožbo zoper odločitev tožene stranke glede njegovih stroškov kot odvetnika v zadevi BPP. Upoštevalo je tudi, da gre pri odvetniku za fizično osebo, ki opravlja odvetništvo kot svoboden poklic in da za obveznosti, ki so nastale pri njegovem poslovanju, odgovarja z vsem svojim premoženjem in ga je zato treba obravnavati enako kot samostojnega podjetnika posameznika.

Tretji odstavek 11. člena ZST-1 določa, da lahko sodišče samostojnega podjetnika posameznika v zvezi z njegovo dejavnostjo glede plačil taks za vloge, pri katerih je plačilo taks procesna predpostavka, če nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, oprosti plačila taks, odloži plačilo taks ali dovoli obročno plačilo, če četrti odstavek tega člena ne določa drugače. Četrti odstavek 11. člena ZST-1 določa, da samostojni podjetnik posameznik v postopkih v zvezi z njegovo dejavnostjo ne more biti oproščen plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 evrov, če pa je taksa višja od 44,00 evrov, pa mora plačati najmanj 44,00 evrov takse, plačila preostalega dela pa je lahko oproščen.

Sodišče pojasnjuje, da je treba tudi odvetnika, ki opravlja odvetništvo kot svoboden poklic pri odmeri sodne takse obravnavati enako kot osebo, ki je v 11. členu ZST-1 opredeljena kot samostojni podjetnik posameznik. Iz določbe 11. člena ZST-1 namreč izhaja, da so do oprostitve sodne takse v celoti upravičene zgolj fizične osebe, ne pa tudi pravne osebe in posamezniki v postopkih v zvezi njihovo dejavnostjo. Sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da kot odvetnik, ki po definiciji, kot izhaja iz Zakona o odvetništvu (ZOdv), opravlja svoboden poklic, in po definiciji kot izhaja iz Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ni samostojni podjetnik, vendar pa v zvezi s tem ugotavlja, da za uporabo določbe četrtega odstavka 11. člena ZST-1 ni relevantna definicija samostojnega podjetnika, določba se namreč ne sklicuje na definicijo iz ZGD-1, ampak je relevantno predvsem dejstvo ali gre za odločanje o oprostitvi sodne takse v zvezi s postopkom v zvezi z opravljanjem pridobitne dejavnosti posameznika, ali v zvezi s postopkom, ki ni v povezavi s posameznikovo pridobitno dejavnostjo. Slednje izhaja tudi iz k 5. členu ZST-1C navedenih okoliščin za sprejem ZST-1C.

Dodaten argument, da je tudi odvetnik v zvezi z opravljanjem odvetniške dejavnosti podvržen določbi četrtega odstavka 11. člena ZST-1, pa je tudi v bistveni podobnosti statusa odvetnika in statusa samostojnega podjetnika, kar izhaja tudi iz primerjave njunih karakteristik. V obeh primerih namreč fizična oseba opravlja dejavnost kot svoj poklic, pri čemer tako podjetnik kot tudi odvetnik dejavnost opravljata trajno in samostojno ter s pridobitnim namenom. Oba del svojega premoženja tudi „preoblikujeta“ v poslovno premoženje, ki je namenjeno pridobivanju dohodkov, prav tako pa oba odgovarjata za svoje obveznosti z vsem premoženjem (tako osebnim kot poslovnim). Razlikujeta se zgolj v tem, da lahko samostojni podjetnik posameznik pri vpisu v Poslovni register Slovenije navede različne in poljubne dejavnosti, ki jih bo dejansko opravljal, medtem ko se lahko kot odvetnik v imenik odvetnikov vpiše zgolj oseba, ki izpolnjuje po ZOdv točno določene pogoje, v okviru odvetništva pa lahko opravlja zgolj z ZOdv točno določene storitve.

Da gre tudi pri odvetništvu za opravljanje pridobitne dejavnosti, pa izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišče RS, ki je bila dana v zvezi svobodo podjetništva oziroma gospodarske pobude, v kateri Ustavno sodišče RS pojasni, da odvetniki odvetništvo sicer opravljajo kot svoboden poklic, da pa gre, kljub temu, da odvetništvo ni gospodarska dejavnost v pravem pomenu, za opravljanje pridobitne dejavnosti, saj odvetnik svoje delo opravlja za plačilo in s pridobitnim namenom v konkurenci z drugimi odvetniki ali gospodarskimi subjekti, zaradi česar je tudi odvetništvo šteti za dejavnost, katere izvajanje varuje prvi odstavek 74. člena Ustave RS.

Ob upoštevanju navedenega sodišče meni, da je namen zakonodajalca glede obravnave oseb, ki opravljajo pridobitno dejavnost, jasen, in sicer, da se teh oseb zaradi pridobitne zmožnosti ne more v celoti oprostiti plačila sodne takse, ampak se jih lahko oprosti plačila sodne takse zgolj v primeru, da je višja od 44,00 evrov.

Upravno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč