c S
IZ SODNE PRAKSE: Priznanje tuje pravnomočne sodne odločbe 21.08.2019

Slovensko sodišče, ki je v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, po tretjem odstavku 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se prizna in izvrši sodba Občinskega sodišča v Reki v zvezi s sodbo Županijskega sodišča v Dubrovniku, s katero je bila obsojenemu M.U. izrečena kazen eno leto zapora zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo po prvem in tretjem odstavku 318. člena Kazenskega zakona Republike Hrvaške. Nadalje je odločilo, da se izvršitev kazni prenese v Republiko Slovenijo tako, da se obsojencu na podlagi drugega odstavka 300. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izreče kazen eno leto zapora, ki se bo izvršila na območju Republike Slovenije. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je sodišče obsojencu v tako izrečeno kazen vštelo čas pridržanja ter zavrnilo predlog obsojenega M.U. za izvršitev kazni z delom v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna. Zoper tak sklep se je pritožila obsojenčeva zagovornica ter višjemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi obsojenčevemu predlogu za nadomestni način izvršitve kazni zapora.

Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 12954/2017 z dne 16. julija 2019 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva, višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Višje sodišče se je opredelilo glede navedb zagovornice obsojenega, da uporaba ZSKZDČEU-1 ne izključuje uporabe KZ-1, saj bi v nasprotnem primeru izključitev zakonskih določb iz 86. in 88. člena KZ-1 obsojenca postavilo v neenakopravni položaj z osebami, ki prestajajo zaporno kazen v državi, v kateri jim je bila izrečena obsodilna sodba, ki jih je v celoti zavrnilo. Potrdilo je pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo nadomestitev izvršitve kazni zapora z opravo dela v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna. Za takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo tehtne razloge, s katerimi soglaša tudi višje sodišče in se nanje tudi sklicuje.

Višje sodišče je dodatno navedlo, da glede na to, da je v obravnavani zadevi domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, po tretjem odstavku 139. člena ZSKZDČEU-1 ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Izjeme od navedenega so sicer dopustne pod pogoji iz 140. in 141. člena ZSKZDČEU-1, ki pa v konkretnem primeru niso podani. Na podlagi obrazloženega tako ni pravne podlage za nadomestitev izvršitve kazni zapora z opravo dela v splošno korist oziroma z zaporom ob koncu tedna. Zato se ne morejo uporabiti določbe 86. člena KZ-1 o načinu izvršitve kazni zapora, kot se za to neutemeljeno zavzema zagovornica obsojenca, takšnega stališča pa ne morejo omajati niti številne pritožbene priloge in navedbe o obsojenčevi dolžnosti preživljanja svojih bližnjih ter izgubi zaposlitve v primeru prestajanja zaporne kazni.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč