Sodišče Evropske skupnosti je na podlagi tožbe posameznih španskih sindikatov zoper toženo stranko, Deutsche Bank SAE v zadevi C-55/18 z dne 14. maja 2019 sprejelo sodbo, s katero je razsodilo, da je:
»Člene 3, 5 in 6 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členom 4(1), členom 11(3) in členom 16(3) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS) treba razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice, ki – kot se razlaga v nacionalni sodni praksi – delodajalcem ne nalaga obveznosti vzpostavitve sistema, ki omogoča evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravi vsak delavec.«
Tožeče stranke so v svoji tožbi zahtevale, da se ugotovi, da ima družba Deutsche Bank SAE obveznost vzpostavitve sistema za evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravijo zaposleni. Sindikati so zagovarjali stališče, da se lahko samo z ustreznim sistemom za evidentiranje ugotovi spoštovanje predpisov o delovnem času in obveznosti, zapisane v nacionalni zakonodaji. Zahteva po vzpostavitvi takšnega sistema, po mnenju sindikatov izhaja tudi iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in Direktive o delovnem času – Direktiva 2003/88.
Sodba uvodoma navaja, da pravica vsakega delavca do omejenega delovnega časa ter do dnevnega in tedenskega počitka ni samo pravilo socialnega prava Unije, ki ima poseben pomen, ampak je tudi izrecno vsebovana v členu 31(2) Listine, ki mu člen 6(1) PEU priznava enako pravno veljavnost, kot jo imata Pogodbi. Z določbami Direktive 2003/88, zlasti s členi 3, 5 in 6, se ta temeljna pravica podrobneje določa. Določbe Direktive 2003/88 se zlasti ne smejo razlagati ozko tako, da bi bilo to v škodo pravic, ki jih imajo delavci na njeni podlagi, saj se le tako lahko zagotovi spoštovanje te temeljen pravice.
Namen Direktive 2003/88 je določitev minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju življenjskih in delovnih razmer za delavce s približevanjem nacionalnih zakonodaj, ki se nanašajo predvsem na delovni čas. Namen tega usklajevanja na ravni Evropske unije na področju organizacije delovnega časa je zagotavljanje boljše zaščite, varnosti in zdravja delavcev s tem, da se jim zagotavlja pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega in do primernih odmorov ter, da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa. Za ustrezno izpolnjevanje teh zahtev morajo države članice v skladu z določbami členov 3 in 5 Direktive 2003/88 sprejeti potrebne ukrepe in zagotoviti spoštovanje minimalnega časa počitka in preprečiti vsako preseganje najdaljšega tedenskega delovnega časa, skrb za sprejetje potrebnih ukrepov, pa je prepuščena posameznim državam.
Pravila, ki jih države članice določijo za zagotovitev izvrševanja določb Direktive 2003/88 pa ne smejo biti taka, da bi izničila učinek pravice, določene v členu 31(2) Listine ter v členih 3 in 5 ter v členu 6(b) te direktive.
Na podlagi teh splošnih ugotovitev je treba preizkusiti, ali in v kolikšni meri je vzpostavitev sistema, ki omogoča evidentiranje dnevnega delovnega časa, ki ga opravi vsak delavec, nujna za zagotovitev dejanskega spoštovanja najdaljšega tedenskega delovnega časa ter minimalnega dnevnega in tedenskega počitka.
Ob upoštevanju dejstva, da morajo države članice zaradi zagotovitve polnega učinka Direktive 2003/88 sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev spoštovanja minimalnega počitka in preprečiti kakršno koli prekoračitev najdaljšega tedenskega delovnega časa, je treba ugotoviti, da nacionalna ureditev, ki ne določa obveznosti uporabe instrumenta, ki omogoča objektivno in zanesljivo ugotovitev števila delovnih ur, opravljenih dnevno ali tedensko, sama po sebi ne zagotavlja polnega učinka pravic iz člena 31(2) Listine in iz Direktive, ker niti delodajalcem niti delavcem ne daje možnosti, da bi preverili, ali se te pravice spoštujejo in lahko tako ogrozi doseganje cilja te Direktive.
Sistem evidentiranja dnevnega delovnega časa, ki ga opravijo delavci, slednjim zagotavlja posebej učinkovito sredstvo za lahek dostop do objektivnih in zanesljivih podatkov o dejanskem trajanju dela, ki so ga opravili, in lahko tako tem delavcem olajša dokazovanje kršitev pravic, ki jim jih zagotavljajo člena 3 in 5 ter člen 6(b) Direktive 2003/88, s katerimi je podrobneje opredeljena temeljna pravica iz člena 31(2) Listine, nacionalnim organom in sodiščem pa nadzor nad dejanskim spoštovanjem teh pravic. Brez sistema, s katerim bi bilo mogoče evidentirati dnevni delovni čas, ki ga opravi vsak delavec, ni nobenega zagotovila, da bo delavcem v celoti zagotovljeno dejansko spoštovanje pravice do omejitve najdaljšega delovnega časa in minimalnega časa počitka, ki jim jo zagotavlja Direktiva 2003/88, saj je spoštovanje te pravice prepuščeno diskreciji delodajalca.
Čeprav odgovornost delodajalca za spoštovanje pravic, ki jih zagotavlja Direktiva 2003/88, ne more biti neomejena, pa lahko ureditev države članice, ki delodajalcu ne nalaga evidentiranja opravljenega delovnega časa, izniči učinek pravic iz členov 3 in 5 ter člena 6(b) te direktive. Zato morajo države članice zaradi zagotovitve polnega učinka pravic iz Direktive 2003/88 in temeljne pravice iz člena 31(2) Listine delodajalcem naložiti obveznost, da morajo vzpostaviti objektiven, zanesljiv in dostopen sistem, s katerim je mogoče evidentirati dnevni delovni čas, ki ga opravi vsak delavec.
Države članice morajo tako opredeliti konkretna pravila za uvedbo takšnega sistema, zlasti obliko, po potrebi ob upoštevanju posebnosti vsakega sektorja ali posebnosti, ki izhajajo iz velikosti nekaterih podjetij.
V Sloveniji to področje sicer že ureja Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti in predpisuje obvezno vodenje evidence o izrabi delovnega časa. Vendar trenutno ne predvideva, da mora delodajalec v dnevno evidenco vpisati uro prihoda delavca na delo in uro odhoda z dela, kar onemogoča ustrezen nadzor v zvezi s počitki in odmori med delovnim časom. Za delodajalce, ki že uporabljajo učinkovit sistem evidentiranja delovnega časa, to ne bo prineslo bistvenih sprememb, tisti, ki pa tega področja nimajo urejenega na tovrsten način, pa bodo morali v kratkem času razmisliti o prilagoditvah in poiskati najbolj primerno rešitev.
Pripravila: Sanja Miljuš Herman KADROVSKE STORITVE d.o.o.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.