c S
Dokazi, pridobljeni na nedovoljen način, v civilnih postopkih 17.06.2019 Predstavljajmo si, da imamo opravka z glasnimi sosedi, ki motijo naš dnevni in nočni mir. Lepega dne se odločimo, da bomo vzeli stvari v svoje roke, ter slikovno ali zvočno na skrivaj posnamemo te osebe. Tako na lastno pest pridobimo dokaze, ki bodo kasneje podlaga za naš (odškodninski) zahtevek v pravdnem postopku. Čeprav smo imeli "plemenit" namen, ne moremo mimo dejstva, da smo dokaze pridobili s posegom v pravico do zasebnosti snemane osebe. Problematično ni dokazno sredstvo kot tako (zvočni ali video posnetek, fotografije), ampak način, na katerega smo ga pridobili. Zastavi se vprašanje, ali je dokaze, pridobljene s posegom v temeljne človekove pravice in svoboščine, dopustno uporabiti v pravdnem postopku.

"Ureditev" problematike v ZPP

V iskanju odgovora moramo najprej pregledati pravila postopka, v katerem bi bili takšni dokazi uporabljeni. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne vsebuje konkretne pravne podlage, ki bi določala, kako ravnati z nedopustno pridobljenimi dokazi. V slovenskem pravdnem postopku ne obstaja generalno pravilo glede ekskluzije takšnih dokazov. V 213. členu ZPP določa samo, da je sodišče tisto, ki odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev.

Zakonodajalec je nameraval problematiko urediti v novi noveli ZPP-E, ki je nasploh prinesla številne novosti na področju dokazovanja. V prvem predlogu besedila novele ZPP-E je 55. člen novele predvidel nov 219.c člen z naslovom "Dokazi, pridobljeni na nedovoljen način", ki bi se glasil:

"Dokazi, pridobljeni na nedovoljen način, se ne smejo izvesti, razen če sodišče glede na okoliščine primera presodi, da njihovo razkritje prevlada nad interesi nasprotne stranke ali tretjih oseb."

Vendar pa je bila predlagana sprememba deležna številnih pripomb v strokovnem usklajevanju. Kritiki so menili, da je treba pojem "dokazi, pridobljeni na nedovoljen način" jasno opredeliti. Prav tako pa je treba določiti kriterije, po katerih naj bi sodnik odločal o tem, ali naj interesi stranke za izvedbo teh dokazov prevladajo nad interesi proti izvedbi takšnega dokaza. Na koncu predlagani člen ni bil vključen v predlog zakona.

Analogna uporaba ekskluzijskega pravila kazenskega postopka?

V nasprotju z ZPP pa Zakon o kazenskem postopku (ZKP) pozna ekskluzijo (izločitev) dokazov, do katerih se ni prišlo na zakonit način. V drugem odstavku 18. člena ZKP je določeno, da sodišče sodne odločbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V tem primeru pride do odstopa od načela materialne resnice, ki jo pozna ZKP.

Sodeč po stališčih sodne prakse in teorije, pa ekskluzijskega pravila po ZKP ne moremo preslikati na pravdni postopek. Tudi primerjalnopravno gledano nobena izmed držav ne sledi strogim pravilom kazenskega postopka glede izločitve dokazov. Pravdni postopek je po svoji naravi drugačen od kazenskega, saj gre za spor med dvema enakovrednima strankama. V kazenskem postopku je nasprotna stranka država, zato izločitev dokaza ne posega v pravico nobenega drugega. Nasprotno pa v pravdnem postopku prepoved izvedbe dokaza lahko poseže v pravico stranke do dokaza kot del pravice do izjave v postopku. Enaka ugotovitev velja tudi za delovni spor, kjer si nasproti stojita tudi dve (bolj ali manj) enakovredni stranki. Tudi v delovnem sporu se tako uporabi pravilo pravdnega postopka.

Temeljno pravilo je začrtalo Ustavno sodišče

Temelj za reševanje našega problema se ne nahaja neposredno v zakonodaji, pač pa v sodni odločbi. Ustavno sodišče je v zadevi Up-472/02 z dne 7. oktobra 2004 uveljavilo pravilo, ki de factovelja v slovenskem pravdnem postopku. V zadevi je ena izmed strank s pomočjo svojega pooblaščenca posnela telefonski pogovor z drugo stranko, ki ni vedela, da se telefonski pogovor snema in da je prisoten pooblaščenec. Sodišče je poudarilo, da sta zasebnost in komunikacija zaščitena v 35. in 37. členu Ustave RS in da je zato "zagotovljeno varstvo pred (tajnim) snemanjem pogovorov brez dovoljenja vseh oseb, ki v pogovoru sodelujejo". Vendar pa je sodišče na koncu navedlo, da je poseg (kršitev) v pravico do zasebnosti pod določenimi pogoji lahko dopusten, če za izvedbo tako pridobljenega dokaza v pravdnem postopku obstajajo posebej utemeljene okoliščine. Oziroma "izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava." V teh primerih je sodiščem naloženo, da upoštevajo načelo sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena in 2. člena Ustave RS) in skrbno presodijo, kateri pravici je treba dati prednost.

Seveda pa to pravilo ne velja, kadar sploh ne pride do posega v človekovo pravico. Pri tem nam nekaj smernic ponuja obrazložitev zgoraj obravnavane zadeve. Prvič, sodišče razloži, da varstvo pravice do zasebnosti ni odvisno od tega, ali se dejanje, ki pomeni poseg v pravico, kvalificira kot kaznivo dejanje ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Aljoša Polajžar: Dokazi, pridobljeni na nedovoljen način, v civilnih postopkih; ali na portalu Pravna praksa, 2019, št. 21-22


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.