c S
IZ SODNE PRAKSE: Poseg v ustavne pravice varovancev zavoda 06.06.2019 Ker rešitev nižjih sodišč posega ne le v človekove pravice nasprotnega udeleženca, marveč tudi v človekove pravice ostalih varovancev oddelka, je Vrhovno sodišče odločilo, da odločitev sodišča ne sme biti takšna, da bi na ustavno nedopusten način posegala v kakšno človekovo pravico. Veljati mora ravno nasprotno: sodniško pravo mora uresničevati človekove pravice.

Prvo in drugostopenjsko sodišče sta odločili, da se nasprotni udeleženec, ki je oseba oseba s kronično shizofrensko psihozo, zaradi storitve kaznivega dejanja iz Enote za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor premesti v socialnovarstveni zavod. Nasprotni udeleženec je namreč bil s strani izvedenca ugotovljen kot nestabilna in nasilna oseba, ki ni sposobna za samostojno življenje ter potrebuje stalno oskrbo in varstvo.

Socialnovarstveni zavod, v katerega so nasprotnega udeleženca premestili, je bil prezaseden, zato so nasprotnega udeleženca namestili v skupno (video-nadzorovano) jedilnico in dnevni prostor, kjer naj bi bival skupaj s še eno osebo nasprotnega spola. Socialnovarstveni dom se je zoper takšno odločitev sodišč pritožil, ter v postopku revizije navajal, da se s takšno odločitvijo sodišč posega tako v ustavne pravice nasprotnega udeleženca, kot tudi v ustavne pravice vseh oseb, ki so v varovanem oddelku zavoda že nameščene.

Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 51/2019 z dne 25. aprila 2019 ugotovilo, da je revizija utemeljena. Sodišče se je najprej dotaknilo vprašanja nameščanja oseb v varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov brez privolitve, kar se izvaja skladno z Zakonom o duševnem zdravju (ZDZdr). V Sloveniji so zgolj 4 socialnovarstveni zavodi z verificiranimi varovanimi oddelki za osebe z več motnjami, vsi prezasedeni, in od teh je sodišče nasprotnega udeleženca napotilo v zavod, ki je bil najmanj (pre)zaseden od vseh štirih.

Vrhovno sodišče je kot nesporno dejstvo ugotovilo, da so vsi verificirani zavodi prezasedeni, hkrati pa je skladno z mnenjem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ugotovilo, da morajo vsi zavodi, ki v svoje varovane oddelke lahko sprejemajo osebe proti njihovi volji in jim preprečujejo svobodno gibanje izven oddelka, ne glede na to ali so verificirani ali ne, ravnati po ZDZdr - torej na podlagi sklepa sodišča sprejeti napoteno osebo. Torej bi lahko sodišča osebe, pri katerih so izpolnjeni pogoji za varstvo v socialnovarstvenem zavodu brez privolitve, namestili tudi v zavode, ki sicer niso vodeni kot posebni socialnovarstveni zavodi.

Vrhovno sodišče je prav tako podrobno preučilo navedbe o kršitvi ustavnih pravic. Odločitev sodišča ne sme biti takšna, da bi na ustavno nedopusten način posegala v kakšno človekovo pravico, temveč nasprotno: sodniško pravo mora uresničevati človekove pravice.

V obravnavani zadevi izpodbijana rešitev, ki sledi stališčem dosedanje sodne prakse, ne samo da ne ščiti teh vrednot, marveč jih resno ogroža. Zato je treba odstopiti od dosedanje sodne prakse in iskati rešitve za zapolnitev izvedbene pravne praznine v tem delu pravnega reda. Doslej je bilo namreč rečeno, da mora problem prezasedenosti rešiti izvršilna veja oblasti. To sicer še vedno drži, a ker tega doslej še ni storila, se mora sodna veja oblasti na to ustrezno odzvati. Revident utemeljeno opozarja na nevarnost, ki jo nasprotni udeleženec predstavlja za ostale varovance. Čim je tako, je treba v tehtanje kolidirajočih ustavnih pravic nujno vključiti tudi položaj slednjih. Očitno je, da rešitev, kakršna je vsebovana v izpodbijanih odločbah, posega ne le v človekove pravice nasprotnega udeleženca, marveč tudi v človekove pravice ostalih varovancev oddelka. Vsebina te rešitve namreč je, da se v zavod namešča nasilna, nemirna in lahko razdražljiva oseba, ki je že poskusila zadaviti drugega varovanca. Ker je zavod prenatrpan in kadrovsko podhranjen, ta nima druge možnosti, kakor da takšno osebo namesti v jedilnico z dnevnim prostorom, kjer je vrh tega že nameščena postelja druge varovanke. Vrhovno sodišče meni, da to predstavlja izrazito agresiven poseg v človekove pravice- ne samo v človekovo dostojanstvo (21. in 34. člen Ustave) temveč tudi ogroža vrednoto nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen Ustave). Z namestitvijo novih uporabnikov v prezasedene in kadrovsko podhranjene zavode so poleg že zgoraj navedenih pravic, kršene ali ogrožene še pravice drugih uporabnikov: do zdravstvenega varstva (ker jim ob prezasedenosti domov ni mogoče zagotavljati ustrezne zdravstvene oskrbe), do duševne in telesne celovitosti (v zavode se nameščajo agresivne in neobvladane osebe, ki jih zmoti vsaka malenkost, kar je ob prezasedenosti doma – z nameščanjem duševno bolnih varovancev po skupnih prostorih, hodnikih - še težje obvladljivo), prekomerno je okrnjena njihova svoboda gibanja (saj so skupni prostori tako natrpani, da je gibanje v njih komaj mogoče). Gre torej tudi za nezakonito izvrševanje ZDZdr (tako prvi in drugi odstavek 12. člena zakona).

Ker nižji sodišči ustavnopravnega vidika drugih uporabnikov varovanega oddelka istega zavoda nista upoštevali ter odločitev ustavnopravno nista vrednotili tudi v tej luči, ju je zaradi varstva ustavnih pravic treba razveljaviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločitev o izbiri ukrepa po ZDZdr in določitvi konkretne ustanove pretehtati v luči vseh kolidirajočih ustavnih vrednot, torej tudi sklopa ustavnih pravic drugih uporabnikov varovanega oddelka. Vrhovno sodišče je prav tako določilo začasen način izvršitve svoje odločitve, in sicer da se nasprotnega udeleženca vrne v najbolj podoben položaj, kot je bil pred izdajo izpodbijanih sklepov. To pa je, da se ga  namesti tja, kjer je bil pred tem: na Oddelek za psihiatrijo UKC Maribor.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč