Delodajalec je v postopku določanja presežnih delavcev le-tem v izpolnjevanje dal vprašalnik, na podlagi katerega je določal točke za izbiro presežnih delavcev. Delavki, ki na enega od vprašanj ni podala jasnega odgovora, je delodajalec podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ji je očital goljufiv namen. Vprašalnik naj bi napačno izpolnila z namenom preslepitve delodajalca, s čimer naj bi kršila delovno obveznost z znaki kaznivega dejanja goljufije.
Tako sodišči prve, kot druge stopnje, sta ugotovili nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovili sta, da je tožnica napačno izpolnila vprašalnik, ki je služil za uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev, vendar pa tega ni storila z namenom preslepitve delodajalca. Vprašanje, na katerega naj bi delavka goljufivo odgovorila, je bilo po mnenju obeh sodišč nejasno ter je nanj napačne odgovore podalo tudi več drugih delavcev. Sodišči sta presodili, da zato tožnici ni mogoče očitati kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja goljufije.
Vrhovno sodišče, ki je odločalo o reviziji, ki jo je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila toženka, je s sodbo VIII Ips 115/2018 z dne 12.3.2019, najprej ugotavljalo, ali je podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta je skladno s 1. alinejo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) podan, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.
Tožnici se je očitalo, da je namerno napačno izpolnila vprašalnik za uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev tako, da je na vprašanje »če živite v zakonski zvezi - ali je vaš zakonec zaposlen?« odgovorila z »NE«, čeprav je bila samska, neporočena. S tem naj bi izpolnila znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).
Obe sodišči sta presodili, da tožnici ni mogoče očitati goljufivega namena, saj vprašanje ni bilo jasno in ga je bilo mogoče razumeti tudi na način, kot ga je razumela tožnica. Povedala je namreč, da je z »NE« odgovorila zato, da bi povedala, da ne živi v zakonski zvezi in torej tudi njen zakonec ne more biti zaposlen. Na podoben način so vprašalnik narobe razumeli in izpolnili tudi nekateri drugi delavci. Sodišče prav tako ni sledilo navedbam toženke, da je tožnica vedela, da daje napačen odgovor ter da je tak odgovor tudi želela dati, saj sta nižje stopenjski sodišči po izvedbi številnih dokazov prišli do zaključka, s katerim soglaša tudi revizijsko sodišče, da vprašanje, na katerega tožnica ni dala točnega odgovora, ni bilo jasno. Delavcem predhodno tudi ni bilo pojasnjeno, na kakšen način se izpolnjuje vprašalnik, rečeno jim je bilo le, da morajo dati točne podatke.
Vrhovno sodišče je potrdilo, da ob nerazumljivem vprašanju napačen odgovor ne dokazuje tožničinega goljufivega namena, zaradi česar tudi odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan.
Vrhovno sodišče je nadalje ob upoštevanju dolžine zaposlitve tožnice pri delodajalcu, stopnjo njene izobrazbe ter njeno možnost za novo zaposlitev, ugotovilo, da sta ji nižji sodišči prisodili občutno previsoko denarno povračilo. Upoštevaje vse okoliščine primera in denarna povračila, ki jih je sodišče prisodilo v drugih primerih, je Vrhovno sodišče ocenilo, da bi bilo primerno denarno povračilo v višini štirih bruto plač delavke. Zato je pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek denarnega povračila znižalo. V ostalem je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
