1. Uvod
Stres je prisoten na vseh področjih našega življenja in je naš stalni "spremljevalec". V zadnjih nekaj desetletjih se v strokovni in poljudni literaturi poudarjata njegova prisotnost in vpliv. Vsi se zavedamo, da obstaja, tudi občutimo ga in se z njim po svojih močeh poskušamo soočiti. Sam izvor stresa ni enoplasten pojem, saj gre za splet različnih dejavnikov, ki sestavljajo svojevrsten konglomerat. Pogosto je glavni vzrok za (negativni) stres ravno služba, ki jo opravljamo. Dejavniki stresa v delovnem okolju so preobremenjenost, nadlegovanje na delovnem mestu, delovne razmere, odgovornost za druge, vrsta zaposlitve, nejasnost vlog, slaba organizacija itd. Ko govorimo o stresu, mislimo predvsem na negativni stres. Z izrazom negativni stres opisujemo stres s škodljivimi učinki na zdravje. Medicinska znanost je dognala povezavo med stresom in vrsto bolezni (srčnimi boleznimi, rakom, kožnimi boleznimi, depresijo ipd.).
Kljub razširjenosti tematike ter vsesplošnemu zavedanju o prisotnosti in škodljivosti stresa mu slovensko odškodninsko pravo (tako v teoriji kot v praksi) še ni namenilo zadosti pozornosti. Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, katerega vsebina sta obveznost odgovorne osebe povrniti oškodovancu škodo, za katero je odgovorna, in pravica oškodovanca od odgovorne osebe zahtevati povrnitev te škode. Da bi odškodninska odgovornost nastala, morajo nastopiti določena pravna dejstva, na kar pravo veže obveznost povrniti povzročeno škodo. Ta pravna dejstva se pojmujejo kot naslednje predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost oziroma nedopustno škodljivo dejstvo, vzročna zveza med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, in negativno posledico (škodo), ki nastane v sferi oškodovane osebe, sama škoda, ki je lahko premoženjska in nepremoženjska, ter krivda (posameznik sicer lahko izjemoma odgovarja tudi objektivno, tj. ne glede na krivdo). V prispevku ugotavljamo, ali je vzroke stresa, ki izhajajo iz delodajalčeve sfere, mogoče uvrstili v koncept protipravnosti oziroma škodljivosti (med drugim tudi kot kršitev nacionalne in mednarodne delovnopravne zakonodaje). V nadaljevanju je opredeljena možnost vzročne zveze med temi ravnanji ter pozneje nastalimi psihičnimi in fizičnimi posledicami. Predvsem pri posledicah ugotavljamo, ali bi se te lahko manifestirale v kateri izmed pravno priznanih oblik škode. Prav tako nas zanima, ali je delodajalčeva odgovornost za stres na delovnem mestu lahko tudi objektivna in ali se lahko presoja tudi po pravilih poslovne odškodninske odgovornosti. Uveljavljene slovenske prakse s področja obravnavane tematike še ni, menimo pa, da je mogoče smiselno uporabiti obstoječo. V tujini se je že izoblikovala sodna praksa, ki se nagiba k temu, da je v nekaterih primerih delodajalcu treba naložiti plačilo odškodnine delavcu za škodo, nastalo zaradi čezmerne količine škodljivega stresa.
2. Opredelitev stresa
Pojem stresa, kot ga poznamo danes, je v medicino uvedel Hans Selye leta 1949. Stres je predstavil kot program telesnega prilagajanja novim okoliščinam, po njegovi razlagi je pomenil stereotipni in nespecifični odgovor na dražljaje, ki motijo osebno ravnotežje. "Po patofiziološki opredelitvi je stres stanje v okolju ali organizmu, ki potencialno ali dejansko ogroža celovitost ali življenje organizma." Ihan navaja, da je stres pri ljudeh prirojeni odziv organizma na izredno stanje, ki se vzpostavi ob duševni stiski, telesnem naporu, bolezni ali zaradi nevarnosti iz okolja. Ob stresu zapademo v močno čustveno stanje, ki povzroči spremembe v delovanju telesa. Gre za odziv organizma, ki se je razvil v evoluciji človeka z namenom, da se človek reši iz situacije, v kateri se počuti ogroženega. Naši možgani sprožijo stresno reakcijo, kadar na podlagi informacij in izkušenj iz preteklosti ocenijo, da smo ogroženi. Narava je stres namenila za to, da se človek ob nevarnostih iz okolja aktivira in se z njimi učinkovito spopade. Martina Tomori opredeljuje stres kot dogajanje, ki ga v človeku sproži vsaka sprememba, ki zmoti njegovo notranje ravnovesje. Avtorji pri opredelitvi stresa niso popolnoma enotni, saj je opredelitev veliko. Nekatere so bolj abstraktne, medtem ko druge poskušajo natančno zajeti samo bistvo pojma. Kljub heterogenosti definicij ugotavljamo, da se posamezne definicije v veliki meri prekrivajo, v določenem delu pa se dopolnjujejo. Pregled literature kaže, da avtorji poskušajo stres definirati z različnih zornih kotov, pri tem pa poudarjajo različne vidike. Kljub temu je pri opredelitvah mogoče najti nekaj skupnih točk. Avtorji predvsem poudarjajo, da se je stres pri ljudeh in drugih živih bitjih razvil zaradi potrebe po prilagajanju različnim dejavnikom iz okolja. Gre za posebno stanje organizma, ki je posledica teh (zunanjih in notranjih) dejavnikov ter kot tako pogosto negativno učinkuje za zdravje (tako telesno kakor duševno). Pri negativnem stresu emocionalni in psihični pritiski povzročajo obolenja. Dolgotrajni stresni vplivi se kažejo kot porušena presnova v telesu, porušeno endokrino ravnotežje in ravnotežje imunskega sistema. Telo, ki je dalj časa izpostavljeno stresu, ima manjšo zmožnost produkcije limfocitov, s tem pa je neodporno in izpostavljeno obolenjem. Stresne situacije vplivajo tudi na to, da se v telesu sprostijo prosti radikali in poškodujejo celice.
3. Dejavniki stresa v delovnem okolju
"Delovno mesto je neprestano žarišče škodljivega stresa, ki ga običajno povzroča splet različnih dejavnikov." Med takšne dejavnike - stresorje - avtorji uvrščajo predvsem preobremenjenost, pomanjkanje časa zaradi prekratko postavljenih rokov, trpinčenje na delovnem mestu (angl. mobbing), slabe delovne razmere, nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja priložnosti za uspeh, nejasnost vlog in pomena delovnega mesta, spremembe delovnih metod, slabo obveščenost, slabo organizacijo in tehnološke spremembe. Trpinčenja na delovnem mestu je čedalje več, hkrati pa je tudi več kriznih situacij in potreb po prilagajanju novim tehnologijam. Stres na delovnem mestu je odziv na zahteve in pogoje dela, vlogo v organizaciji, razvoj kariere, organizacijske dejavnike in socialne dejavnike. Na stres dodatno vplivajo tudi dejavniki iz okolja, in sicer neskladja, ki nastanejo zaradi nasprotujočih si pričakovanj posameznikove družine in njegovih lastnih interesov.
4. Posledice stresa za posameznika
V fiziološkem smislu je odgovor na stres obramba organizma, ki je lahko v nekaterih primerih tudi zdravju škodljiva in nevarna. Stres sproži v organizmu tako imenovani splošni adaptacijski sindrom. Različne dražeče substance sprožijo isti odgovor (med drugim hipertrofijo skorje nadledvične žleze). Stres v telesu povzroči tri odzive: simpatiko-adrenalinski, kortizolski in citokinski odziv. Odgovor na stres je stereotipen, kar pomeni, da ni odvisen od vrste stresnega dejavnika, s katerim se organizem sreča, temveč je vedno enak. Ker organizem ni sposoben razločevati med dejavniki in stanji, pri katerih je odgovor na stres koristen, ter dejavniki, pri katerih ni, ima lahko odziv škodljive posledice za organizem. "Povezanost živčevja s stresnimi odzivi omogoča, da se tudi spremembe v živčevju, ki jih povzročajo procesivni stresorji, odrazijo na ravni vseh naštetih stresnih odzivov, kar je lahko podlaga za bolezenska stanja, povezana s temi stresorji."
Grubič poudari: "Stresni odgovor ali kateri od njegovih posameznih odzivov se v določenih primerih, še posebej ko gre za kronično izpostavljenost, lahko izkaže kot neprimeren in sam od sebe lahko povzroči bolezenska stanja, kot so nevropsihiatrične motnje - depresija, anksioznost, nespečnost, povečana občutljivost za okužbe, povečane verjetnosti za razvoj in napredovanje nekaterih tipov karcinomov, sindrom iritabilnega kolona, peptična razjeda, gastroezofagealna refluksna bolezen, kronične bolečine v križu itd. [...] Pri tem je treba dodati, da obstajajo med posamezniki precejšnje razlike glede dovzetnosti za s stresom sprožena bolezenska stanja in da lahko v tem smislu govorimo o predispoziciji na stres, ki lahko ima tudi svoje specifično patofiziološko ozadje." Powell našteje naslednje fiziološke posledice stresa: povišan srčni utrip, visok krvni tlak, težave z dihanjem in s požiranjem, občutek slabosti, hiperventilacija, skrčene, napete mišice, bolečine v hrbtenici, manjša odpornost, navali vročine in mraza, zardevanje, potenje, suha koža, izpuščaji, odrevenelost, zbadanje, povišan krvni sladkor, razširjene zenice, suha usta in pogosto uriniranje. Na razvoj ranljivosti za duševne motnje vplivajo dejavniki iz okolja, zelo pogosto prav stres. "Pri ljudeh so dokazali, da je izpostavljenost stresnim dogodkom v zgodnjem življenjskem obdobju povezana z večjo incidenco depresije in ranljivosti zanjo, kot tudi z ranljivostjo za druge duševne motnje. To pojasnjujejo s preobčutljivostjo poti za regulacijo čustev in odzivanja na stres, kar lahko pripelje do večje ranljivosti za kasnejše stresorje ter do razvoja depresije in anksioznosti."
5. Odškodninska odgovornost
Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, pri kateri je odgovorna oseba oškodovancu dolžna povrniti odškodnino za povzročeno škodo, oškodovanec pa je takšno povrnitev upravičen zahtevati. Gre za obveznost subjekta, da poravna škodo, za katero je odgovoren. Odškodninska odgovornost temelji na enem izmed temeljnih načel civilnega prava - na načelu nikomur škodovati (neminem laedere), ki je v Obligacijskem zakoniku (OZ) uresničeno v 10. členu kot del temeljnih načel. Po tem členu se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Odškodninska odgovornost ima značilnosti civilne sankcije, in sicer je njena primarna funkcija, da oškodovancu omogoči odpravo negativnih posledic protipravnosti - škode, nastale v njegovi sferi. Primarna funkcija odškodninskega prava je torej odprava nepravičnega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec. Odškodninsko pravo je v tisočletnem razvoju izoblikovalo predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za nastanek odškodninske odgovornosti. Vsebina in vrste teh so se spreminjale v skladu z razvojem družbe in različnim dojemanjem pomena odškodninskega prava. Predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti so sestavljene iz vrste (abstraktnih) pravnih dejstev, na katera zakon v hipotezi pravnega pravila veže nastanek, spremembo ali prenehanje odškodninske odgovornosti. Da se v hipotezi predvidena abstraktna situacija spremeni v konkretno, v dejanski stan določenega pravnega razmerja, je potreben konkretni dogodek, ki se imenuje pravno dejstvo.
Predpostavke, značilne za vse oblike odškodninske odgovornosti, so:
- škodljivo dejstvo,
- škoda,
- vzročna zveza.
Generalna klavzula odškodninskega prava za nastanek odškodninske odgovornosti (razen objektivne odškodninske odgovornosti) zahteva, da se omenjenim trem predpostavkam doda še krivda oškodovalca (odgovorne osebe). Obveznost povračila povzročene škode nastopi, če oškodovalec ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).
Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (179. člen ZDR-1). Ni ovire, da delodajalec, ki z nezakonito odločitvijo poseže v pravice delavca iz delovnega razmerja, ne bi odškodninsko odgovarjal tudi za škodne posledice v delavčevi nepremoženjski sferi, seveda pod pogojem, da so kumulativno izpolnjene tudi vse druge temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti.
Ob iskanju ustrezne slovenske sodne prakse, v kateri bi sodišče presojalo utemeljenost odškodninskega zahtevka za škodo zaradi stresa na delovnem mestu, smo našli samo en judikat. Gre za sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 30. novembra 2011, v kateri je sodišče odločilo, da je delodajalec med drugim protipravno ravnal tudi s tem, ko je povzročal stres: "Tožena stranka ni spoštovala obveznosti, ki ji jo nalaga 44. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Tožeči stranki prav tako ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem bi se spoštovala njena osebnost in zasebnost. Nadrejeni delavec (za katerega ravnanja odgovarja tožena stranka kot delodajalec) je uporabljal neprimerne besede, tožečo stranko je zmerjal in žalil. Glede na navedeno je ravnanje tožene stranke protipravno. Šlo je namreč za ravnanje (komunikacijo, stres), ki presega običajne okvire in je neprimerno."
Sodišče je v nadaljevanju obrazložitve sodbe dodalo: "Med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela (telesne bolečine, nevšečnosti, duševne bolečine, strah), je podana vzročna zveza. Zmotno je namreč stališče, da se v primeru vpliva osebnih lastnosti in stanj oškodovanca na nastanek oziroma večji obseg škode zahteva presoja po tako imenovani deljeni vzročnosti. Četudi je v konkretnem primeru zaradi osebnostne strukture tožeče stranke obseg škode večji in četudi je bilo ugotovljeno, da je njena osebnostna struktura skupaj z intelektualnimi kapacitetami privedla do tega, da je bila škoda večja, tožena stranka še vedno odgovarja za celotno škodo."
Sodišče je v tem primeru povzročanje stresa štelo za protipravno ravnanje delodajalca. Prav tako je ugotovilo, da je ravno zaradi tega ravnanja pri tožeči stranki nastala pravno priznana škoda. Pomemben je poudarek sodišča, da osebnostna struktura tožeče stranke ni tisto, kar bi toženo stranko razbremenilo odgovornosti, tudi če je zaradi osebnostnih lastnosti (občutljivosti za stres) tožene stranke škoda lahko večja kot sicer. Takšnih osebnostnih lastnosti torej ni mogoče šteti kot soprispevek oškodovanca k nastanku škodnega dogodka.
6. Sodna praksa Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske
6.1. Walker proti Northumberlandu
6.2. Hatton proti Sutherlandu; Barber proti Somerset County Councilu; Jones proti Sandwellu; Bishop proti Baker Refractories Ltd.
6.3. Young proti Post Officeu CA
7. Protipravnost oziroma (nedopustno) škodljivo dejstvo
7.1. Konvencije MOD
7.2. Evropska socialna listina
7.3. Direktiva Sveta 89/391/EGS
7.4. Zakon o delovnih razmerjih
7.5. Zakon o varnosti in zdravju pri delu
7.6. Sklepno o povzročitvi stresa na delovnem mestu kot protipravnem ravnanju
8. Privolitev oškodovanca
9. Vzročna zveza
10. Škoda
11. Krivda in objektivna odgovornost
12. Poslovna odškodninska odgovornost
13. Sklep
Nadaljevanje članka za naročnike >> Jure Jakšič: Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo zaradi stresa na delovnem mestu ali na portalu Podjetje in delo, št. 2, 2019
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
