c S
Pravica do plačanega letnega dopusta glede na delovno dobo delavca pri delodajalcu 23.04.2019 Avstrijsko vrhovno sodišče je Sodišču EU postavilo vprašanje za predhodno odločanje, ali avstrijska nacionalna ureditev, ki določa, da ima delavec s 25 leti delovne dobe, ki pa je ni dopolnil pri istem avstrijskem delodajalcu, pravico le do petih tednov letnega dopusta (ker se za odmero dopusta upošteva le največ pet let zaposlitve pri drugem delodajalcu), medtem ko ima delavec, ki je 25 let delovne dobe dopolnil pri istem avstrijskem delodajalcu, pravico do šestih tednov letnega dopusta, nasprotuje pravu EU. Sodišče EU (zadeva C-437/17 z dne 13. marca 2019) je odločilo, da navedena avstrijska ureditev ni v nasprotju s pravom EU.

Evropski pravni okvir

Pogodba o delovanju EU določa, da se v EU zagotovi prosto gibanje delavcev (prvi odstavek 45. člena) in da prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic glede zaposlitve, plačila ter drugih delovnih in zaposlitvenih pogojev (drugi odstavek 45. člena). Prvi odstavek 7. člena Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v EU pa navedeno konkretizira ter ponazori, in sicer pravi, da delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic zaradi njegovega državljanstva ne sme biti obravnavan drugače kot domači delavci v povezavi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, zlasti glede plačila, odpustitve in, če postane brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.

Razlogovanje sodišča

Sodišče EU je s sklicevanjem na sodbo v zadevi C-496/15 z dne 2. marca 2017 uvodoma pojasnilo, da je treba določbo nacionalnega prava, tudi če se uporablja brez razlikovanja glede na državljanstvo, šteti za posredno diskriminatorno, če lahko že sama po sebi bolj prizadene delavce, ki so državljani drugih držav članic, kot domače delavce in če so zato lahko delavci iz drugih držav članic še posebej oškodovani, razen če ta določba ni objektivno upravičena ter sorazmerna z zastavljenim ciljem. Ugotovilo je, da v obravnavanem primeru pravica do plačanega letnega dopusta po 25 letih zaposlitve znaša šest tednov, če je bilo obdobje zaposlitve dopolnjeno pri trenutnem delodajalcu. Če je bil delavec prej zaposlen pri enem ali več drugih delodajalcih, se lahko upošteva skupno obdobje največ petih let, ki je bilo dopolnjeno pri teh delodajalcih. Tako mora delavec, da bi imel pravico do šestih tednov plačanega letnega dopusta, bodisi dopolniti 25 let zaposlitve pri trenutnem delodajalcu bodisi dopolniti skupaj 25 let zaposlitve, pri čemer mora vsaj 20 let dopolniti pri trenutnem delodajalcu.

V jedru odločitve je Sodišče EU izpostavilo, da avstrijska nacionalna ureditev vzpostavlja različno obravnavanje med delavci glede na njihovo delovno dobo pri trenutnem delodajalcu. V skladu s to ureditvijo se namreč leta zaposlitve, dopolnjena pri enem ali več prejšnjih delodajalcih, upoštevajo le v trajanju največ petih let, čeprav je njihovo dejansko število višje, tako da ima delavec, kot pojasnjeno, ki je zaposlen skupno 25 let in je bil od tega najmanj 20 let zaposlen pri trenutnem delodajalcu, pravico do šestih tednov plačanega letnega dopusta, medtem ko ima delavec, ki je zaposlen skupno 25 let, vendar ni bil zaposlen 20 let pri trenutnem delodajalcu, pravico le do petih tednov plačanega letnega dopusta. Iz česar izhaja, da takšna ureditev, ker se brez razlikovanja uporablja za vse delavce, ki so zaposleni najmanj 25 let, ne glede na njihovo državljanstvo, ne more povzročiti diskriminacije, ki bi neposredno temeljila na državljanstvu. K temu pa je Sodišče EU dodalo še, da so torej s pričujočo avstrijsko ureditvijo vsi delavci, tako avstrijski kot državljani drugih držav članic, ki so bili skupaj zaposleni 25 let, vendar niso bili vsaj 20 let zaposleni pri trenutnem delodajalcu, postavljeni v slabši položaj v primerjavi z delavci, ki so bili zaposleni skupno 25 let in so bili vsaj 20 let zaposleni pri trenutnem delodajalcu. Po ugotovitvah Sodišča EU tudi nič ne nakazuje, da avstrijski delavci običajno 25 let ostanejo v službi pri trenutnem delodajalcu. Zato ni dokazano, da bi bili na podlagi te ureditve avstrijski delavci obravnavani ugodneje kot delavci, ki so državljani drugih držav članic.

Pripravil: Patricij Maček, mag. prava,
sodniški pripravnik pri Višjem sodišču v Ljubljani


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.